Politika in ljudje pri nas res ne
morejo biti navdušeni nad nami ekonomisti. Namesto, da bi pometali pred svojim
pragom, kjer je veliko za postoriti, do nezavesti premetavamo globalne teorije
in ideologije. Ne vem, če je kaj od tega doslej pripomoglo k boljšemu življenju
ljudi. Bojim se, da prej obratno; zmedena mogoče tudi od tega, vse po
osamosvojitvi politika ni našla kakršne koli vizije za to državo, temveč nas
premetavajo veter in valovi od enih
proti drugim čerem, ki grozijo na obali. Bojim se, da tudi naši družboslovni
kolegi pravniki niso nič boljši. Tudi njim je, izgleda, pretežka naloga iz
dnevnih novic spraviti še tako očitno ravnanje proti zakonu.
A volja za sodelovanje v velikih
globalnih razpravah nas ne mine. Ne moremo se dogovoriti za pokojninsko reformo,
ki bo držala vsaj 5 let, ali kaj privatizirati, četudi smo vsaj za 10 let
zamudili vlak. Z robinhoodovskimi idejami in svetoljubnim pravičništvom rinemo
kar naprej. Krivi so vsi, ZDA, Nemčija in tudi Kitajska, kriv je kapital in
kriva je EU, ki da je itak zanič in nam je povrhu še zanalašč spodnesla prvo kandidatko
za komisarko. Skratka zarote proti nam za vsakim vogalom!
Kaj pa če bi se raje spomnili
občudujočih namigov tujcev, ki nas obiščejo in tistih, ki so videli svet, ko
pravijo 'small is beautiful'. Vemo, da to pomeni priložnost, ki jo imajo majhne
države, da stvari uredijo hitro in učinkovito, po svoje in brez balasta velikih
demokracij v velikih državah, od njih pa prevzamejo le najboljše. Težave, ki
jih lahko povzročata ZDA ali Nemčija, mora kritizirati civilna družba,
ekonomisti in politika pa se osredotočimo na naše priložnosti. Lahko se
združujemo v pametne koalicije z drugimi majhnimi državam, ko nam to ustreza,
sicer pa vpliva kot država na ravnanje velikih držav nimamo. Za to
objektivno nimamo instrumentov, še manj
pa teže. Subjektivno pa tudi ne znanja in vizije, da bi bilo smiselno
trošiti energijo in se postavljati v prve vrste protesta proti ameriškemu
tehnološkemu prodoru ali proti nemški ideologiji finančne trdnosti. Raje se
poskusimo od njih kaj naučiti. N.pr. od ameriške t.i. 'koristne univerze', ki
spravlja na trg dela uporabne in mobilne diplomante ali pa od nemškega dobrega
gospodarjenja, ki ga sicer lahko vidimo tudi doma v vsakem urejenem družinskem
podjetju. Do takrat bomo jadikovali, kako univerza nima stika z gospodarstvom
ali kako so državne finance bistveno slabše od tistih, ki jih moramo obvladati
doma.
Naj se tisti ekonomisti, ki pazijo, da
se megla ne bi preveč razkadila, zamislijo. Medtem, ko se je tukaj filozofiralo
o nacionalnem interesu, zakaj v več kot dvajsetih letih ni bilo pravega časa za
privatizacijo prevelike državne lastnine, po novem pa tudi o ameriških, nemških
in seveda tudi evropskih zarotah, so v državah, ki so bile ob vstopu v EU
razločno za nami, po svojih močeh izkoriščali priložnosti za svoje interese.
Pred dnevi smo v enem slovenskih
medijev lahko prebrali mnenje uveljavljenega češkega svetovalca za
restrukturiranje podjetij. Tvegal je izjavo, da so države kot so Češka,
Slovaška, Madžarska in (prosim, ne!) Romunija potrebne korake storile že pred
desetimi leti. Tam da so se veliko naučili in te izkušnje bi sedaj lahko (o, Bog!)
v Sloveniji koristno uporabili. Ni težko verjeti, da so te izjave (kaj pa ta
sploh ve o slovenskih posebnostih) pri marsikaterem od slovenskih ekonomistov
na usta privabile pomilovalen nasmeh. Gotovo pa je, da si je gospod močno
pokvaril možnosti, da bi ga tukaj kdo še kdaj kaj vprašal. A naj spomnim, enako
smo se nasmihali ob estonskih hitrih reformah, ali ob prodajanju čeških bank v
devetdesetih letih. Rezultat tega je, da nas sedaj Estonija bistveno prekaša po
tehnološki vsebnosti izvoza, Čehi pa ne vedo, kako je to, ko moraš od
prebivalstva pobirati denar za dokapitalizacijo državnih bank.
Na gospodarskem področju je
poraba najprijetnejša aktivnost in kdor jo bo obljubljal, bo zmagoval na
političnem trgu. Bolj kot bo neinformirano volilno telo, lažja bo zmaga. Če
izpostavimo že nekajletno umetno dilemo ali trdnejše finance ali več potrošnje
(jasno je, da potrebujemo pravo mero obojega), je nemogoče, da bi ekonomisti vladi
pri sedanjem stanju reform svetovali večjo porabo. Potem pa bi se čudili, ko bi denar spet poniknil
v korupcijskih kanalih, ki jih tudi še nismo razgradili. Dokler ekonomska
politika ni pokazala resne sposobnosti niti za najnujnejše strukturne spremembe,
ta nasvet enostavno ni možen. Kje pa so še ureditev trga dela z nemogočim
razlikovanjem med položajem zaposlenih za nedoločen čas in tistih, ki morajo
živeti od prekernih zaposlitev. Ali pa privatizacija mastodontske državne
lastnine, s katero ta doslej predvsem ni znala upravljati. Tudi če ne bi
sprejemali takšnega pogleda, je dovolj le vprašati gospodarstvo, kaj meni o
problemih pri zadolževanju, ki jih imajo ob naglo rastočem javnem dolgu. In
seveda le s strani gospodarstva bo prišla gospodarska rast, ki bi nam sedaj še
kako lajšala marsikateri finančni problem
Zavihajmo rokave in raje povejmo
politiki kaj takšnega, kar bo lahko uporabila v dobro nas vseh in kar se bo kje
poznalo, ne pa uživati svojih pet minut pod reflektorji. Mi bomo ostali le
profesorji, odločala pa bo politika, ki jo bodo izbrali volivci. Njo smo dolžni
opozarjati na posledice njenega ravnanja in ji na njeno željo razgrniti
možnosti, ki jih poznamo iz stroke. Za popularnost politikov, kadar in če jo
imajo, pa se ne potegujmo iz stroke, temveč naj gredo tisti, ki se v tem
vidijo, na volitve.
Objavljeno v Večeru, 16. oktober 2014
