Somrak politike

Do tega je moralo slej ko prej priti. To, kar so pred letom vpili in na svoje transparente pisali protestniki se je na nek način tudi zgodilo. Le da ne s politiki, ki so bili takrat poimensko pozvani, naj se umaknejo drugim, ampak s strankami, ki smo jih z večino izvolili in jih postavili na čelo koalicije na zadnjih predčasnih volitvah. Zunanjemu in dovolj zainteresiranemu opazovalcu dogodkov v slovenskem parlamentu se je vsaj svitalo, da norčevanje iz institucije Državnega zbora v zadnjih letih  že na srednji rok ne more miniti brez posledic za najvišjo politiko v državi. S tem pa tudi za ekonomsko politiko.

Vede kot so teorija ekonomske politike, teorija iger in konstitucionalna ekonomika bi lahko imenovali kot pripravne za strašenje študentov ekonomije, saj na videz govorijo o stvareh, ki so neuporabne. Vseeno pa najdemo v njih nekatera sporočila, ki omogočajo ugotovitev, da se je z sporazumom zadnjega novembrskega dne med vlado in sindikati zgodil udarec za razvoj demokracije in za oblikovanje in delovanje izvršne oblasti, kot jo poznamo v tržnem gospodarstvu.

Ne da bi želeli bralstvo poučevati, želimo najprej spomniti, da je ukrepanje v gospodarstvu prepuščeno tako imenovanim nosilcem ekonomske politike. Kot izvirna subjekta za te naloge se pojavljajo vlada, centralna banka in delno tudi parlament. Medtem ko prva s svojo dejavnostjo spreminja pogoje za gospodarjenje (n.pr. poenostavitev okolijske zakonodaje, višji davki, znižanje plač itd.), druga določa pogoje za pridobitev likvidnosti (denarja), parlament pa nastopa kot zakonodajna oblast tudi na področju ekonomske politike. Parlament bomo izključili kot subjekt, ki bi neposredno sprejemal ukrepe ekonomske, o denarnih vprašanjih že od leta 2007 odloča Evropska centralna banka v Frankfurtu in tudi njo zato tukaj pustimo ob strani. Tako se kot izvirni nosilec ekonomske politike v Sloveniji pojavlja predvsem vlada. Poznamo pa še t.i. izvedene nosilce ekonomske politike. Ti nimajo pooblastil za vodenje ekonomske politike, ki so določena z zakonom, zastopajo pa dovolj pomembne interesne skupine, tako da bo vsaka vlada skrbela za takšen ali drugačen dialog z njimi. Tipični predstavniki te skupine nosilcev ekonomske politike so reprezentativni sindikati. Ker so dobile vladne stranke demokratični mandat za ukrepanje, predstavljajo za eno mandatno obdobje tudi vrhunsko izvršno oblast. Četudi imajo lahko interesne skupine veliko članstva in velik vpliv, s svojimi ukrepi ne morejo nadomestiti vlade. Za to nimajo pooblastil za ukrepanje, nimajo instrumentov, njihov interes za ukrepanje pa ne temelji na interesih celotnega volilnega telesa (ta jih izkazuje na splošnih parlamentarnih volitvah), temveč zastopajo le določene družbene skupine.

Pri zadnjem pogajanju o plačah v javnem sektorju so prevladali predstavniki interesnih skupin, ki so možnost, da se vlada z njimi posvetuje o ukrepih ekonomske politike, spremenili v ukrep, ki ustreza njim – to je, da se ne ukrepa.

Že večkrat smo opozarjali, da je politika za politike in ne za strokovnjake. In to se je pokazalo ravno sedaj. Ko so si nasproti stali priznani strokovnjaki a neizkušeni politiki s formalno pristojnostjo za ukrepanje in politiki, ki jih je izbrusil sindikalni boj, je bil izid že naprej jasen. Pri tem poleg tega slovenskemu Odiseju ni uspelo dovolj zamašiti ušes veslačem na lastnem čolnu, da jih ne bi premamile sirene, ki obljubljajo raj v družbi, ki deli brez proizvodnje. Tako je njegova ladja zaplula na čeri.

Seveda lahko zunanji opazovalci še zmeraj upamo, da imajo zmagovalci v zadnjih pogajanjih vizijo, kako bomo kljub zadržanim ukrepom finančno stabilizirali to državo. Tega na žalost iz njihovih razlogov, zakaj ne ukrepati, sicer ni bilo razpoznati. Neprijetno je spoznanje, da je očitno, da bo treba sindikate in koalicijske partnerje, ki jih znova in znova zapeljujejo sirene, upoštevati pri prodaji odvečnega državnega premoženja.

Vlada je s tem dogodkom tudi dobila novo nalogo, da v skupnosti držav EU pojasni, kako v tej državi nima pristojnosti, kot je to običaj drugje. Na vprašanje, kako je do tega prišlo, pa bo treba nekaj povedati o odnosu do parlamenta, s tem do volivcev a tudi do vrednost, ki jih je v naš družbeni prostor spustilo neodgovorno obnašanje politike, Za to je torej sedaj dobila račun vlada, v nadaljevanju, če ne bo prišlo do drugačne rešitve, pa spet mi vsi.

S stališča izida pogajanj o varčevanju v javnem sektorju je relevantno, da je predstavniška demokracija gotovo v krizi. Poleg tega se spopadata tudi koncepta Evrope regij  in koncept centralizirane države, ki je v resnici omogočil današnjo tehnološko prevlado Zahoda. Vendar bodo institucije, kot sta pravna država ali monetarna oblast morale za nemoteno delovanje skupnosti še kar nekaj časa obdržati pristojnost pobude pri ukrepanju in če hočete, prisile. In doslej je največji dosežek na tem področju, da je to dovoljeno le nekomu, ki je dobil ustrezno podporo na demokratičnih volitvah. Da bodo te na vrh prinesle ljudi, ki jim bomo lahko zaupali po dejanjih in ne le po besedah, pa bo potrebno še veliko učenja, spoštovanja drugače mislečih in vstop medsebojnega zaupanja.

 

 

Kakšen upor potrebuje Slovenija

Ljudstvo Moriorov z otočja Chatham vzhodno od Nove Zelandije, ki je konec 18. stoletja  po ocenah imelo 2000 članov, je živelo na prav poseben način. Razvili so pacifistično kulturo ter so z običaji in pravili vsak konflikt preprečili, še preden bi lahko imel usodne posledice za koga od udeležencev. Poznali so le tehnologijo za lov in nabiranje, ne pa tudi za vojskovanje. Težko bi jim z današnjega stališča pripisali le visoko civilizacijsko spoznanje, saj je bil tak odnos do konflikta predvsem prilagoditev zelo skromnim naravnim virom. Vsak spopad s smrtnimi žrtvami bi namreč pomenil dodatno povečanje težav za možnosti preživetja v neprijaznem naravnem okolju. V začetku 18. stoletja so za njih izvedeli Maori na Novi Zelandiji, si zaželeli njihovega ozemlja in dobrin, prejadrali morje, ter jih iztrebili na najokrutnejši način. Gotovo je bila tudi njihova naravnanost na mir in sožitje v tistem času ter zato odsotnost tehnologije bojevanja razlog za to, da so klonili v hipu.

 Nova študija na Univerzi Brunswick v ZDA je potrdila znano dejstvo, ki naj bi veljalo globalno: deklice v povprečju dosežejo v šoli boljši uspeh od dečkov in to tudi pri naravoslovnih predmetih, kjer se je primat tradicionalno pripisoval dečkom. Raziskovalni center Pew prav tako iz ZDA opozarja, da medtem ko se je leta 1994 v visokošolski sistem vključilo 63% deklet in 61% fantov, je v letu 2012 ta delež pri fantih ostal enak, pri dekletih pa se je povečal na 71%. Študija Univerze v Virginiji je pokazala da že pri predšolskem izobraževanju na začetku 21. stoletja boljše rezultate dosegajo otroci, ki se bolje nadzorujejo. To uporabijo kot sinonim za disciplinirano obnašanje v razredu, javljanje z dvigovanjem rok, to da se ne gneteš v vrsti, poslušanje pri urah in upoštevanje učiteljevih navodil, ter da paziš, kaj govoriš. Kot se pokaže kasneje pri šolanju, so to tudi lastnosti za uspeh na zahtevnejših programih in za uspeh v življenju. Na večji samonadzor deklet kot fantov opozarjajo tudi druge študije (M. Seligman in A.L. Duckworth) – tako bi naj dekleta bolj pazljivo prebirala navodila pri vprašanjih za izpit, hitreje in raje naj bi se spravila k pisanju domačih nalog, se bolje posvečala tudi dolgočasnim in dolgotrajnim šolskim obveznostim, ter na splošno dajala prednost poslušanju učiteljev pred sanjarjenjem med urami, k čemur naj bi bili bolj nagnjeni fantje.

 V Sloveniji vsake toliko časa dobivamo poročila, kako napredujejo sodni postopki proti tistim, ki se ponašajo s pri nas slabšalnim nazivom tajkuni. To so torej tisti, ki so nadzorovali podjetja, poskušali udejanjati vizijo imperija, pri tem pa torej po mnenju sodišč masovno prekoračevali pooblastila. Izid, ki ga lahko izmerimo, so delavci na cesti, padec proizvodnje prav v času, ko bi morali iskati pot iz krize, ter seveda  luknje v bankah. Vprašanje je, do kod bi prišli, če ne bi nastopila finančna in ekonomska kriza. Verjetno ne dosti dalje, kot jim je uspelo, saj so bila podjetja, ki so jih vodili, večinoma obsojena na implozijo zaradi nekontrolirane rasti, ki je imela kar nekaj lastnosti nemškega ali francoskega pohoda nad Rusijo.

Gotovo torej je, da je s prizorišča tako ali drugače izginila ali pa se le redko upa pokazati cela generacija, če hočete vojskovodij. Ostali morajo prikrivati svoje namene in njihov testosteron izbruhne le redko, pa še takrat ne na bojišču – na trgih. Dejstvo je, da teh (pre)drznih managerjev in vodij sedaj nimamo. Zato pa smo v v krizi spoznali ravnanje večine, ki si je premalo upala, da bi dosegla njihovo veličino. Kot vedo najbolje povedati v svetovalnih družbah, se je ob nastopu krize močno zmanjšala pripravljenost vodilnih za sprejemanje kakršnih koli odločitev, kaj šele tistih, ki bi pomenile preboj – tudi v smeri iz krize. Kot v šoli je točno določeno, kaj se sme in kaj se pričakuje, - od omejitev plač vodilnih v državnih podjetjih, preko stigmatizacij managementa v medijih pa vse do stalnih opozoril tistim, ki bi želeli delovati preveč korajžno in samostojno. Nekoč paradne dejavnosti sedaj sestavljajo majhni in sicer fleksibilni ponudniki, ki so ne le premajhni, da bi se ob njihovih morebitnih prestopih z njimi sploh kdo ukvarjal, ampak tudi za to, da bi lahko igrali kakšno pomembnejšo vlogo na domačih, kaj šele na tujih trgih. Temu primerne so tudi možnosti za zaposlitev najbolj kvalificiranih. Majhne gospodarske družbe si seveda ne morejo privoščiti dragih raziskav in projektov za uvajanje novih proizvodov in storitev. Izobraženi, ki so dovolj mobilni, odhajajo, ostali pa za neko preživetje sodelujejo v družbah, ki se osredotočajo predvsem na to, da bi dobile čim več drobtin z mize tujih partnerjev. Tisti, ki so ostali še razmeroma veliki, morajo svoje drznejše poteze skrivati za imeni tujih partnerjev ali pa se soočati z neuspešnimi snubljenji, saj se potencialne neveste bojijo, da bi skupaj s preveč korajžnimi snubci padle v stigmo.

To gotovo vpliva na strukturo slovenskega gospodarstva (in s tem izvoza, ki se več ali manj omejuje na izdelke s srednjo tehnološko vsebnostjo) in za takšno stanje ni odgovorna le kriza, temveč smo jo z nekaterimi odločitvami povzročili kar sami. Moram spet začeti pri nezmožnosti, da bi takoj po osamosvojitvi z zakonodajo in predvsem z njenim izvajanjem usmerili adrenalin najsposobnejših, ki jih imamo in od katerih so nekateri že bili na položajih ali blizu njim. Tukaj naj spomnim na termin (Josipa Županova) »managerski kapitalizem«, ki je v času takoj po osamosvojitvi pripomogel k hitri preusmeritvi slovenskih podjetij stran od vojskujočega se jugoslovanskega prostora in upadlega trga držav SEV. V pravni praznini, ki je sledila in ko smo več energije posvetili izumljanju privatizacije, namesto da bi takoj prevzeli nadzor nad družbeno lastnino (ta je bila v smislu Kardeljevega koncepta brez lastnika), smo lahko le navijali za dober izid Markovićeve zakonodaje. Ta je puščala odprta vrata managerjem za siromašenje podjetij po modelu prevzema nadzora nad dobrim delom podjetja, ostalo pa prepustiti životarjenju in umetnemu dihanju s pomočjo subvencij in socialnih transferov. Kljub temu, da smo govorili o tem, da potrebujemo dobre lastnike, rešitev nismo omogočili. Nismo znali preusmeriti zmagovalce v boju za pridobitev certifikatskega kolača v naložbe doma, tujci čeprav z mamljivimi ponudbami pa niso smeli noter. V takih razmerah je pravna stroka pač podpirala managerske prevzeme. Od tukaj naprej, imamo sedanjost.

Pravi zalet pri čudni privatizaciji so nekateri pogumni na čelu velikih podjetij potem dobili v naslednji fazi, ko se je za izgradnjo imperijev začela zanimati politika in so bila tako nesorazmerja, ki smo jih dočakali v krizi pač toliko večja. Posledice njihove odstranitve iz podjetij, ki so jih nadzirali torej tajkuni, je odhod s prizorišča podjetij, ki so bila veliki nacionalni igralci, nekatera so delovala tudi preko meje. Sodišča imajo sedaj težko nalogo odločiti, kdaj je šlo za kriminalne namene, kdaj za neustavljivo željo po rasti podjetja, kdaj pa enostavno za precenjene poslovne priložnosti.

Kakorkoli sicer civilizacijsko nimamo drugega izbora, je znano, da pri nas tako cenjena gibanja za socialno in rasno enakost, za ekologijo, ostala alternativa itd. vendarle temeljijo na principu »yin«. Ne znamo pa ustvarjati pogojev za naš domači »yang«, ki edini lahko konkurira s tujino, dela prodore in prinaša inovacije v vodenju. Brez števila inovacijskih pobud je bolj namenjen tistim, ki so pripravljeni poslušno slediti korakom, ki jih promovirajo inovacijski guruji, manj pa tistim, ki si upajo, podcenijo tveganja svoje zamisli in so pri njej pripravljeni vztrajati kljub oviram in porazom, ki jih doletijo na tej poti.

Zato menim, da je v naših glavah potreben upor proti sistemskemu zatiranju tistih, ki si nekaj upajo in iščejo odgovore drugače, kot to predpisuje zašolano izobraževanje in zasidrana morala egalitarne skupnosti. Primeri iz začetka tega sestavka bi lahko služili kot opomnik za sedanjo prakso v Sloveniji. Z odločnostjo, da bomo izvajali zakonodajo za vse enako, iskalcem  in sanjačem pokažimo trajektorij, po katerem se lahko svobodno gibljejo. Šele ko bodo vzeli našo državo za svojo, lahko pričakujemo trajnostno gospodarsko rast, pri kateri bi kmalu odpadla dilema o varčevanju ali pa strah, da nas bodo zasedli tujci.