Nabiralno gospodarstvo

Spomnim se informacije pred desetletji, ko naj bi Krka omejila odkupovanje lipovih cvetov. Razlog je bil v tem, da je del prebivalstva na Dolenjskem, da bi prišel do čim več lipovega cvetja in ga prodal tovarni, drevesa kar posekal. Prihodnje leto tako ni bilo več cvetja itd. Uničevanje človekovega okolja je vse bolj prisotna skrb in med množico pobud in gesel najdemo tudi, kako domorodno prebivalstvo v oddaljenih civilizacijah živi oziroma je znalo živeti v skladju z naravo. Za nas, ki smo tukaj v prevladujoče urbanih družbah, je opevanje tega odnosa do okolja brez veze. Seveda gre za napačen izračun, koliko prebivalstva je morala prehraniti in zaščititi pred škodljivimi naravnimi vplivi določena površina ozemlja. Gotovo bi bilo to mogoče tudi na današnjem prostoru Slovenije. Le da bi ta potem lahko preživel kakšnih 5000 ljudi. V ekonomskem smislu gre za še večji spregled. Govorimo namreč o tako imenovanem nabiralnem gospodarstvu, kjer se preživljamo le s stvarmi, ki jih naberemo (in na primitiven način ulovimo) v naravi. Kadar in dokler so vremenske razmere dobre, prostora pa je dovolj, živimo dobro, ko pa ne, pa slabo. Pri nabiralnem gospodarstvu gre torej v prvi vrsti za razpolaganje z darovi narave in ne s tem, kar smo proizvedli.

Pred kratkim sem imel možnosti pobliže spoznati dve okrožji v sosednji državi. Ne navajam njenega imena, da ne bi že s tem odgnal bralcev, ki so alergični, ko pride do primerjave z nekdanjo skupno državo. Gre za dve območji, ki sta v zadnjih desetletjih dosegli izjemne rezultate, a kjer bi o izjemnih darovih narave le težko govorili. Eno področje ima ravno prav ilovnato zemljo za trto, kot je imamo dovolj tudi pri nas. Drugo področje pa nima ničesar, česar nimamo mi n.pr. v Halozah. V prvem primeru so se posvetili vinogradništvu, ki pa je postalo le osnova za vse, kar je točno v drugi smeri od nabiralnega gospodarstva. Izmislili so si šanke na prostem in v zvezi z njimi vrsto praznikov vina, slanine, domačega kruha itd. itd. Da navdušenje obiskovalcev ne bi prehitro padla, so uveljavili tudi peko (italijanskega seveda) kostanja. Kjer ni trte, prebivalstvo na veliko proizvaja buče, iz katerih semen naredijo vse mogoče. Zavito v neštete dogodke jim to nato skupaj s stvarmi od največjega adrenalinskega parka v Evropi (ki sam po sebi ni nič posebnega, a je na njegovem parkirišču konec junija sredi tedna preko 80% avtomobilov imelo mariborsko registracijo) pa do enega najbolj prestižnih relijev starodobnikov v Evropi, ki ves konec tedna švigajo med trtami, seveda prinaša ustrezne gospodarske koristi.

Drugo okolje v isti sosednji državi nima niti pogojev za trto. Začnimo s statistiko. Pred desetletjem in več, je to okolje doma lahko zaposlilo 2% aktivnega prebivalstva, danes jih dela doma 40%. Sprejeli so ekonomsko logiko, da z nabiralnim gospodarstvom tudi poslej ne bo nič in prijeli v roke tisto, kar so pač imeli. Najprej sebe in sosede. Začeli so iskati in se povezovati v zvezi z vsem mogočim. Vklopili so vse od otrok pa do bank. Nadeli so si ime, ki obiskovalca preseneti, saj daleč okoli ni nobenega vulkana. Baje pa so nekoč v prazgodovini bili. Pričele so se pojavljati prenovljene kmetije, zemljišča so bila posajena s tradicionalnimi pridelki. Ti so dobili svojo znamko, komercialno pakiranje, prebivalci pa so se dogovorili, kdo bo imel kakšno vlogo pri proizvodnji končnih izdelkov, njihovem promoviranju in prodaji. Če kje zmanjka ljudi, vstopijo novi – razvili so zavest, da bo tudi uspešna prodaja sosedovega jabolčnega vina koristila tudi prodaji rebrc, ki jih pečejo v svoji gostilni. Seveda ima romantika svoje meje. Vendar se zavedajo tudi tega, zato so na široko odprli vrata vsem vrstam pobud, ki osmišljajo njihovo zgodbo, pa čeprav bi jih težko povezali z (malo) naravnimi danostmi, ki jih imajo. Tako se je tam s svojo tovarno znašel eden svetovnih čokoladnih mogotcev.

Primerjava se nudi sama od sebe, ko se srečaš s prakso na tej strani meje. Maribor, arena ob vznožju neverjetnega daru narave ob samem mestu - Pohorja, v kateri je cilj tekem svetovnega pokala za ženske, kopica naprav, žičnica, proga za poletno sankanje in petek. Ob pozni dopoldanski uri vse stoji. Oseba, ki bi lahko bila tam zaposlena, nismo je tega vprašali, odgovori, da pač v tem času nikogar ni, da pa bo vse delalo v soboto in nedeljo. Zakaj pa le takrat? Ker prej ni ljudi.

Vzporednic ob takšni logiki ni več težko potegniti. Neke vrste zabaviščni in rekreacijski park ni odprt, ker ni ljudi. Preko meje pa so ljudje, ker je odprt. Kdo naj torej začne? Ljudje naj začno najprej prihajati, da bo mogoče potem kaj delalo ali naj naprave kar delajo in bodo ljudje, ko bodo to videli, prišli?

Dilema ima v resnici močno ekonomsko vsebino, ki bi jo morali ekonomisti še posebej pa politiki veliko več razlagati. Kaže, da še zmeraj živimo v luči razmer, ki so že zdavnaj minile! Minili so časi, ko je bilo vsega premalo in je bilo ljudem na pot dovolj postaviti še tako skupaj zbito žičnico in je bila takoj polna. Časi, ko je bilo dovolj imeti za šankom le ene vrste brezalkoholno pijačo - cockto. Vsega je bilo premalo in mimoidoči smo pograbili vse, da bi le potešili žejo. Takrat, ko ljudi ni bilo (od 6.00 do 14.00 so itak vsi delali), so koče, žičnice itd. pač samevale. In vse mariborsko Pohorje je lahko čez leto resnično dajalo kruh dvema osebama. Danes je drugače in kar naredi stvar še lažjo, je treba le pogledati preko domače ograje in dobra praksa je tam na voljo. Zastonj se da videti, koliko ljudi lahko prehrani področje, na katerem narava komaj kaj ponuja. Dela je torej dovolj, le videti ga je treba, mi pravi polkmet iz Voličine pri Lenartu, ki je tudi kvalificiran v kovinarski stroki.  V času, ko večina ne more dobiti dela, on kar menja službo že zaradi majhne razlike v pogojih dela.

Enostavna primerjava z razmerami preko meje omogoči ugibanje ali se mogoče pri nas še zmeraj ne spogledujemo z nabiralnim gospodarstvom. Seveda ne gre za primerjavo z indijanci v porečju Amazonke, temveč so razlike do sosedov tiste, ki napeljujejo na takšno kritično primerjavo.

24 let upanja

Ekonomsko politiko vodi zmagovita politična opcija in pomeni politično ukrepanje – obračanje krmila na gospodarskem področju. Nacionalno politiko pri tem odločilno omejujejo članstvo v mednarodnih integracijah, razvoj tehnologije, velike gospodarske družbe in socialni partnerji. Čeprav to torej vemo, pa redko pomislimo na dejstva, da mora imeti ekonomska politika sploh začetne ekonomske pogoje za delovanje doma. To je, da se ljudje obnašamo po ekonomskih vzorcih – da delamo več, ko smo bolje plačani, da kupujemo manj, ko cene porastejo, da varčujemo več, ko so obresti višje in podobno. Takšno obnašanje ljudi in podjetij ima za uravnavanje z ekonomsko politiko podoben pomen, kot ga ima tok vode, ki ga okoli čolna naredi motor. Če tega ni, bo čoln obstal na mestu in lahko obračamo krmilo, kolikor hočemo, zgodilo pa se ne bo nič. Torej je uspešnost ekonomske politike najprej in zmeraj odvisna od gospodarskega ravnanja ljudi. Čim bodo ljudje ravnali po tipičnih ekonomskih vzorcih, čim več in večje bodo poslovne odločitve, čim več bo trgovine, bolj intenziven in stabilen bo tok. Takoj ugotovimo, da je s tem povezano določeno dobronamerno in pošteno ravnanje ekonomskih subjektov – te lastnosti so odločilne za zaupanje in s tem za število in velikost transakcij. Šele potem pride na vrsto strokovnost in znanje vlade in njenih ministrov, njihova profesionalnost (sposobnost za organiziranje resorjev), več optimizma in ostale lastnosti, kjer smo kritični do ekonomske politike v Sloveniji.

V Sloveniji se radi pohvalimo s prednostmi, ki smo jih dobili v času večstoletnega bivanja v Avstriji. Spomnimo se razočaranja bivših avstrijskih vojakov – Slovencev, ki so se že v času 1. svetovne vojne pričeli priključevati takratni srbski in bodoči jugoslovanski vojski. Skupen imenovalec tega razočaranja je bilo teptanje osnovnih človekovih pravic, ki jih je takratna Avstrija vendar že poznala, otomanska podrejenost vojakov nasproti oficirjem in kot posledica vsega slaba učinkovitost takratne srbske armade. Težko bi rekli, da se ta naša 70 letna izkušnja v Jugoslaviji danes poleg svetovljanstva in širokopoteznosti, ki pa se ga od nekoč bratskih narodov še zmeraj lahko učimo, ne pozna v slabšem odnosu do ljudi, ki niso blizu politične in ekonomske moči. Primer je lahko zaostali odnos managementa do človeškega dejavnika, ki ga je v svoji študiji še pred nastopom finančne in ekonomske krize izmerilo Združenje manager. Vendar pa po vseh sodobnih teorijah prav človeški faktor z znanjem in lojalnim prispevkom šele osmišlja kapital oziroma tehnologijo.  Tukaj pa je še odnos dosedanjih vlad do sindikatov, ki so se za takšne razmere usposobili in se sedanji vladi končno povzpeli na glavo.

Na žalost pa se podcenjujočega odnosa do ljudi nismo znali otresti tudi ekonomisti. Ta stil je prevladal v Sloveniji in je spremljal potek tranzicije, ki jo težke naloge šele čakajo. Postopnost v reformah, »slovenske posebnosti«, nacionalni interes in razumevanje socialne družbe, ki je postala družba pravic v delitvi ne glede na proizvodnjo, vendarle upoštevajo prebivalce Slovenije kot nesposobne prevzeti odgovornost za lastno usodo, kaj šele prispevati k rasti EU. Zanimala naj bi nas dobrohotnost vladarjev, poslušni volivci pa naj le še potrpimo, da bodo zavoženi politični projekti končno kaj prinesli tudi ljudem. Na raznih »intelektualnih sejmih« in preko medijev govorniki, v katerih življenjepisih praviloma ne bomo našli ustvarjanja ali uspešnega vodenja podjetij ali institucij, prodajajo sliko tujcev, ki nam ponujajo zasužnjenost, brezobzirnega trga in kličejo po uporu in revoluciji proti tržnemu gospodarstvu, ki ga sploh izkusili niso.

Dan pred 24. rojstnim dnevom Slovenije, je mariborski Večer na spletu izvajal anketo med bralci o tem, kaj potrebuje Slovenija ob svojem jubileju. Rezultati so postajali jasni že po preseganju števila odgovorov 200 in 300 in se tudi po preseganju števila odgovorov 600 niso več spremenili. Strokovnost (9%), profesionalnost (5%) in pogum ter optimizem (3%) so daleč zaostajali za željo po več poštenosti, ki je v ospredju za več kot tri četrt respondentov (76%). Takoj pripomnimo, da bi kakšna druga želja navedena v anketi te rezultate lahko dodobra spremenila – n.pr. želja po več socialnosti. Vseeno pa tudi obstoječa konstelacija lahko pomeni nov (ne vem kateri že) znak nosilcem politične in ekonomske moči, kaj volivci od njih pričakujemo. Če bi lahko, kot pravimo zgoraj, vprašanja na anketi lahko zgledala tudi drugače, je željo po več poštenosti moč razpoznati iz 24 voščil in želja Sloveniji ob 24. rojstnem dnevu. Trem respondentom dokaj različnih poklicev, ki jo izrečejo neposredno, lahko prištejemo še štiri, ki o želji po več poštenosti govorijo posredno.

Najbolj zanimivo je, da nepoštenost najbolj odkrito zaskrbi respondenta, ki je po poklicu kmet. Zakaj? Zaradi tega, ker na koncu družba in seveda ekonomska politika potrebujejo več tega, kar so nas naučile že mame oziroma starši. Seveda je vprašanje, kako so nas v času odraščanja in kasneje nato preobrazile velike igre, kjer nastopata politična moč in denar, a vedeti moramo, da nas to ne bo pripeljalo nikamor. Ni potrebno nobenih velikih izračunov in ne vem, kakšnega posebnega znanja ekonomije, da ugotoviš, da bo nezaupljiv  odnos do dobrih kupcev, ki bi bili pripravljeni plačati več, te odgnal in se bomo na koncu otepali s slabšimi, ki bodo torej hoteli plačati manj.

Sedanji predsednik vlade je v predvolilnem boju zelo poudarjal poštenost. Gotovo je mislil na večjo poštenost od te, ki jo je pripisoval dotedanjim politikom in poslancem. Vendar, kot vidimo sedaj, to ni dovolj. Zgodbam o neupravičenem jemanju denarja davkoplačevalcev kar ni konca, če se omejimo le na to kategorijo. Je torej nepoštenost v nas? Če spremljamo dnevna poročila iz tujine, bi jo prej lahko upoštevali kot splošno človeško lastnost, kot pa kakšen poseben slovenski fenomen. Glede na korupcijske zgodbe tudi z vrhov politike, pa je že na pogled vseeno večji, kot ga vidimo v državah, s katerimi se želimo primerjati. Na to vprašanje kot ekonomist ne znam odgovoriti. Vprašanje pa je, kdaj bomo dovolj razumeli humaniste, kadar na to opozarjajo in jim bomo sposobni slediti. Seveda do takšnih velikih sprememb ne pripelje še tako široko spoznanje, temveč podobno kot razumevanje tržnega gospodarstva tudi te potrebujejo čas. Do takrat pa lahko želim naši državi, da bi čim več ljudi zgradilo svojo osebno vizijo na vrednotah, ki so skladne s tistimi, kar so nam jih dali naši starši.

Veš poet svoj dolg? Kdaj se bomo izobraženci in še posebej n.pr. ekonomisti spomnili začetnih znanj iz ekonomije, ki govorijo o temeljnem pogoju za delovanje gospodarstva? Od prve delitve dela in trgovanja naprej, je to zaupanje v enak (dober) namen partnerja, trgovca, kupca in končno v ekonomsko politiko. Četudi s tem ponavljam sebe in še koga drugega, pa gre tudi tu za zgled, ki ga vendar daje politika.