Ekonomsko politiko vodi zmagovita
politična opcija in pomeni politično ukrepanje – obračanje krmila na gospodarskem
področju. Nacionalno politiko pri tem odločilno omejujejo članstvo v
mednarodnih integracijah, razvoj tehnologije, velike gospodarske družbe in
socialni partnerji. Čeprav to torej vemo, pa redko pomislimo na dejstva, da
mora imeti ekonomska politika sploh začetne ekonomske pogoje za delovanje doma.
To je, da se ljudje obnašamo po ekonomskih vzorcih – da delamo več, ko smo
bolje plačani, da kupujemo manj, ko cene porastejo, da varčujemo več, ko so
obresti višje in podobno. Takšno obnašanje ljudi in podjetij ima za uravnavanje
z ekonomsko politiko podoben pomen, kot ga ima tok vode, ki ga okoli čolna
naredi motor. Če tega ni, bo čoln obstal na mestu in lahko obračamo krmilo,
kolikor hočemo, zgodilo pa se ne bo nič. Torej je uspešnost ekonomske politike
najprej in zmeraj odvisna od gospodarskega ravnanja ljudi. Čim bodo ljudje
ravnali po tipičnih ekonomskih vzorcih, čim več in večje bodo poslovne
odločitve, čim več bo trgovine, bolj intenziven in stabilen bo tok. Takoj
ugotovimo, da je s tem povezano določeno dobronamerno in pošteno ravnanje
ekonomskih subjektov – te lastnosti so odločilne za zaupanje in s tem za
število in velikost transakcij. Šele potem pride na vrsto strokovnost in znanje
vlade in njenih ministrov, njihova profesionalnost (sposobnost za organiziranje
resorjev), več optimizma in ostale lastnosti, kjer smo kritični do ekonomske
politike v Sloveniji.
V Sloveniji se radi pohvalimo s
prednostmi, ki smo jih dobili v času večstoletnega bivanja v Avstriji. Spomnimo
se razočaranja bivših avstrijskih vojakov – Slovencev, ki so se že v času 1.
svetovne vojne pričeli priključevati takratni srbski in bodoči jugoslovanski
vojski. Skupen imenovalec tega razočaranja je bilo teptanje osnovnih človekovih
pravic, ki jih je takratna Avstrija vendar že poznala, otomanska podrejenost
vojakov nasproti oficirjem in kot posledica vsega slaba učinkovitost takratne
srbske armade. Težko bi rekli, da se ta naša 70 letna izkušnja v Jugoslaviji
danes poleg svetovljanstva in širokopoteznosti, ki pa se ga od nekoč bratskih
narodov še zmeraj lahko učimo, ne pozna v slabšem odnosu do ljudi, ki niso
blizu politične in ekonomske moči. Primer je lahko zaostali odnos managementa
do človeškega dejavnika, ki ga je v svoji študiji še pred nastopom finančne in
ekonomske krize izmerilo Združenje manager. Vendar pa po vseh sodobnih teorijah
prav človeški faktor z znanjem in lojalnim prispevkom šele osmišlja kapital
oziroma tehnologijo. Tukaj pa je še
odnos dosedanjih vlad do sindikatov, ki so se za takšne razmere usposobili in
se sedanji vladi končno povzpeli na glavo.
Na žalost pa se podcenjujočega odnosa
do ljudi nismo znali otresti tudi ekonomisti. Ta stil je prevladal v Sloveniji
in je spremljal potek tranzicije, ki jo težke naloge šele čakajo. Postopnost v
reformah, »slovenske posebnosti«, nacionalni interes in razumevanje socialne
družbe, ki je postala družba pravic v delitvi ne glede na proizvodnjo, vendarle
upoštevajo prebivalce Slovenije kot nesposobne prevzeti odgovornost za lastno
usodo, kaj šele prispevati k rasti EU. Zanimala naj bi nas dobrohotnost
vladarjev, poslušni volivci pa naj le še potrpimo, da bodo zavoženi politični
projekti končno kaj prinesli tudi ljudem. Na raznih »intelektualnih sejmih« in
preko medijev govorniki, v katerih življenjepisih praviloma ne bomo našli
ustvarjanja ali uspešnega vodenja podjetij ali institucij, prodajajo sliko tujcev,
ki nam ponujajo zasužnjenost, brezobzirnega trga in kličejo po uporu in
revoluciji proti tržnemu gospodarstvu, ki ga sploh izkusili niso.
Dan pred 24. rojstnim dnevom Slovenije,
je mariborski Večer na spletu izvajal anketo med bralci o tem, kaj potrebuje
Slovenija ob svojem jubileju. Rezultati so postajali jasni že po preseganju
števila odgovorov 200 in 300 in se tudi po preseganju števila odgovorov 600
niso več spremenili. Strokovnost (9%), profesionalnost (5%) in pogum ter
optimizem (3%) so daleč zaostajali za željo po več poštenosti, ki je v ospredju
za več kot tri četrt respondentov (76%). Takoj pripomnimo, da bi kakšna druga
želja navedena v anketi te rezultate lahko dodobra spremenila – n.pr. želja po
več socialnosti. Vseeno pa tudi obstoječa konstelacija lahko pomeni nov (ne vem
kateri že) znak nosilcem politične in ekonomske moči, kaj volivci od njih
pričakujemo. Če bi lahko, kot pravimo zgoraj, vprašanja na anketi lahko
zgledala tudi drugače, je željo po več poštenosti moč razpoznati iz 24 voščil
in želja Sloveniji ob 24. rojstnem dnevu. Trem respondentom dokaj različnih
poklicev, ki jo izrečejo neposredno, lahko prištejemo še štiri, ki o želji po
več poštenosti govorijo posredno.
Najbolj zanimivo je, da nepoštenost
najbolj odkrito zaskrbi respondenta, ki je po poklicu kmet. Zakaj? Zaradi tega,
ker na koncu družba in seveda ekonomska politika potrebujejo več tega, kar so
nas naučile že mame oziroma starši. Seveda je vprašanje, kako so nas v času
odraščanja in kasneje nato preobrazile velike igre, kjer nastopata politična
moč in denar, a vedeti moramo, da nas to ne bo pripeljalo nikamor. Ni potrebno
nobenih velikih izračunov in ne vem, kakšnega posebnega znanja ekonomije, da
ugotoviš, da bo nezaupljiv odnos do
dobrih kupcev, ki bi bili pripravljeni plačati več, te odgnal in se bomo na
koncu otepali s slabšimi, ki bodo torej hoteli plačati manj.
Sedanji predsednik vlade je v
predvolilnem boju zelo poudarjal poštenost. Gotovo je mislil na večjo poštenost
od te, ki jo je pripisoval dotedanjim politikom in poslancem. Vendar, kot
vidimo sedaj, to ni dovolj. Zgodbam o neupravičenem jemanju denarja
davkoplačevalcev kar ni konca, če se omejimo le na to kategorijo. Je torej
nepoštenost v nas? Če spremljamo dnevna poročila iz tujine, bi jo prej lahko
upoštevali kot splošno človeško lastnost, kot pa kakšen poseben slovenski
fenomen. Glede na korupcijske zgodbe tudi z vrhov politike, pa je že na pogled
vseeno večji, kot ga vidimo v državah, s katerimi se želimo primerjati. Na to
vprašanje kot ekonomist ne znam odgovoriti. Vprašanje pa je, kdaj bomo dovolj
razumeli humaniste, kadar na to opozarjajo in jim bomo sposobni slediti. Seveda
do takšnih velikih sprememb ne pripelje še tako široko spoznanje, temveč
podobno kot razumevanje tržnega gospodarstva tudi te potrebujejo čas. Do takrat
pa lahko želim naši državi, da bi čim več ljudi zgradilo svojo osebno vizijo na
vrednotah, ki so skladne s tistimi, kar so nam jih dali naši starši.
Veš poet svoj dolg? Kdaj se bomo izobraženci
in še posebej n.pr. ekonomisti spomnili začetnih znanj iz ekonomije, ki
govorijo o temeljnem pogoju za delovanje gospodarstva? Od prve delitve dela in
trgovanja naprej, je to zaupanje v enak (dober) namen partnerja, trgovca, kupca
in končno v ekonomsko politiko. Četudi s tem ponavljam sebe in še koga drugega,
pa gre tudi tu za zgled, ki ga vendar daje politika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar