V
Sloveniji se veliko izobraženih ljudi in ljudi, ki imajo vpliv, ukvarja s
stvarmi, ki naj bi nam izboljšale življenje. Ko beremo, kje vse moramo še
napredovati, se vidi, kot da se ta družba ukvarja s problemi, ki so tipični za
visoko razvito državo s trdno demokracijo in ekonomijo. Bojim pa se, da zahteve
po visoki kakovosti življenja, ki jo prinaša čisto okolje, zadostno financirano
zdravstvo, šolstvo, kultura itd. velikokrat temeljijo na napačnih
pričakovanjih. V njegovi zadnji izjavi na sestanku z Mednarodnim denarnim
skladom in Svetovno banko je finančni minister lahko pokazal na oživljanje
gospodarstva v Sloveniji, a je hkrati korektno opozoril, da še zdaleč ni čas za
predah. To, kar je je na diplomatskem parketu običajna izjava, bi morali doma
razumeti, da moramo počasi pričakovanja prilagoditi našim gospodarskim
rezultatom. Sliši se izpeto, a na koncu bomo lahko porabili toliko, kot bomo
proizvedli. To imenujemo trajnostna ekonomija.
Kulturni
in demokratični primanjkljaj nam preprečujeta, da bi to spoznal dovolj velik
del volilnega telesa, zaradi česar različne interesne skupine izvajajo nenehen
pritisk na politiko, da jim mora država omogočiti večji kos pogače. Oba
primanjkljaja bi lahko merili tudi po tem, da se v dobrih časih možnosti, ki
jih daje gospodarska rast, hitro spremenijo v pravice. Tako se mora zaradi
splošnega nezaupanja v demokracijo in dobronamernost oblasti, vsaka nova
korist, ki jo omogoči gospodarska rast, takoj zacementirati v nekem dokumentu. Zaradi
tega se v fazi gospodarskega nazadovanja področja, kjer za dosežene visoke
standarde storitev enostavno zmanjka financ, spremenijo v politični problem.
Milo rečeno bi zato težko rekli, da imamo v Sloveniji na kateremkoli področju
opraviti s trajnostno kulturo in politiko. Seveda pri tem mislim tudi na javno
prisvojeno navado, ko se brez vsake slabe vesti v lasten žep spravlja denar davkoplačevalcev in to mimo namena,
zaradi katerega je bil pobran. Vsi vemo, da je v urejenih, trajnostnih
ekonomijah to nemogoče.
V
zadnjem času je spet oživela pobuda, da pristopimo k oblikovanju zaveze za
trajnostni razvoj Slovenije. Osrednja teža iniciative je kot po navadi
namenjena očuvanju naših lepih voda, gozdov, sonaravni energiji itd. Skratka
cilji, proti katerim bi težko kdo rekel karkoli. Ekonomist mora tukaj
pripomniti, da seveda ne gre le za lepše in bolj zdravo okolje, temveč je v
današnjem razpoloženju na svetu zmeraj v prednosti tisti, ki bo omogočal
proizvodnjo s čim manj škodljivo uporabo virov. To prednost trgi tudi bogato
nagradijo in sem seveda zato, da ekološko pričnemo ravnati kar vsi.
Vendar
pa tukaj po mojem mnenju izpuščamo eno nalogo in to glavno. V literaturi
trajnostno ravnanje vključuje nujne sestavne dele, kot so: ekologija,
ekonomija, politika in kultura. Če se lahko vsaj delno priključimo gornjim
argumentom, moramo ugotoviti, da bo brez izboljšanja splošne kulture,
demokracije in politike tudi prizadevanje za izboljšanje življenjskega okolja
prejkone tek na kratke proge. Zaostajanje pri reformah, lastništvo države v
gospodarstvu, kot ga ne poznajo nikjer v Evropi in temu primerno vmešavanje
dnevne politike v poslovanje velikih družb pač niso stvari, ki sestavljajo
trajnostno ekonomijo. Seveda velja enako za demokratično in politično zrelost,
ki sta še globoko v tranzicijski fazi razvoja.
Zaradi
tega moramo reči, da očitno še naprej pri prizadevanjih za visoke – denimo ekološke
standarde vpregamo voz pred konja. Posledice pa bodo, da pri takšnem
trajnostnem razvoju ciljev ne bomo dosegali trajnostno, temveč bomo morali
zaradi ekonomskih neravnovesij (tudi kot posledice zaostanka na področju
demokracije in politike) od njih znova in znova odstopati. S tem pa bo šel tudi
tukaj v nič del naložb v izboljšanje okolja, ki jih sicer lahko le podpremo.
