Somrak politike

Do tega je moralo slej ko prej priti. To, kar so pred letom vpili in na svoje transparente pisali protestniki se je na nek način tudi zgodilo. Le da ne s politiki, ki so bili takrat poimensko pozvani, naj se umaknejo drugim, ampak s strankami, ki smo jih z večino izvolili in jih postavili na čelo koalicije na zadnjih predčasnih volitvah. Zunanjemu in dovolj zainteresiranemu opazovalcu dogodkov v slovenskem parlamentu se je vsaj svitalo, da norčevanje iz institucije Državnega zbora v zadnjih letih  že na srednji rok ne more miniti brez posledic za najvišjo politiko v državi. S tem pa tudi za ekonomsko politiko.

Vede kot so teorija ekonomske politike, teorija iger in konstitucionalna ekonomika bi lahko imenovali kot pripravne za strašenje študentov ekonomije, saj na videz govorijo o stvareh, ki so neuporabne. Vseeno pa najdemo v njih nekatera sporočila, ki omogočajo ugotovitev, da se je z sporazumom zadnjega novembrskega dne med vlado in sindikati zgodil udarec za razvoj demokracije in za oblikovanje in delovanje izvršne oblasti, kot jo poznamo v tržnem gospodarstvu.

Ne da bi želeli bralstvo poučevati, želimo najprej spomniti, da je ukrepanje v gospodarstvu prepuščeno tako imenovanim nosilcem ekonomske politike. Kot izvirna subjekta za te naloge se pojavljajo vlada, centralna banka in delno tudi parlament. Medtem ko prva s svojo dejavnostjo spreminja pogoje za gospodarjenje (n.pr. poenostavitev okolijske zakonodaje, višji davki, znižanje plač itd.), druga določa pogoje za pridobitev likvidnosti (denarja), parlament pa nastopa kot zakonodajna oblast tudi na področju ekonomske politike. Parlament bomo izključili kot subjekt, ki bi neposredno sprejemal ukrepe ekonomske, o denarnih vprašanjih že od leta 2007 odloča Evropska centralna banka v Frankfurtu in tudi njo zato tukaj pustimo ob strani. Tako se kot izvirni nosilec ekonomske politike v Sloveniji pojavlja predvsem vlada. Poznamo pa še t.i. izvedene nosilce ekonomske politike. Ti nimajo pooblastil za vodenje ekonomske politike, ki so določena z zakonom, zastopajo pa dovolj pomembne interesne skupine, tako da bo vsaka vlada skrbela za takšen ali drugačen dialog z njimi. Tipični predstavniki te skupine nosilcev ekonomske politike so reprezentativni sindikati. Ker so dobile vladne stranke demokratični mandat za ukrepanje, predstavljajo za eno mandatno obdobje tudi vrhunsko izvršno oblast. Četudi imajo lahko interesne skupine veliko članstva in velik vpliv, s svojimi ukrepi ne morejo nadomestiti vlade. Za to nimajo pooblastil za ukrepanje, nimajo instrumentov, njihov interes za ukrepanje pa ne temelji na interesih celotnega volilnega telesa (ta jih izkazuje na splošnih parlamentarnih volitvah), temveč zastopajo le določene družbene skupine.

Pri zadnjem pogajanju o plačah v javnem sektorju so prevladali predstavniki interesnih skupin, ki so možnost, da se vlada z njimi posvetuje o ukrepih ekonomske politike, spremenili v ukrep, ki ustreza njim – to je, da se ne ukrepa.

Že večkrat smo opozarjali, da je politika za politike in ne za strokovnjake. In to se je pokazalo ravno sedaj. Ko so si nasproti stali priznani strokovnjaki a neizkušeni politiki s formalno pristojnostjo za ukrepanje in politiki, ki jih je izbrusil sindikalni boj, je bil izid že naprej jasen. Pri tem poleg tega slovenskemu Odiseju ni uspelo dovolj zamašiti ušes veslačem na lastnem čolnu, da jih ne bi premamile sirene, ki obljubljajo raj v družbi, ki deli brez proizvodnje. Tako je njegova ladja zaplula na čeri.

Seveda lahko zunanji opazovalci še zmeraj upamo, da imajo zmagovalci v zadnjih pogajanjih vizijo, kako bomo kljub zadržanim ukrepom finančno stabilizirali to državo. Tega na žalost iz njihovih razlogov, zakaj ne ukrepati, sicer ni bilo razpoznati. Neprijetno je spoznanje, da je očitno, da bo treba sindikate in koalicijske partnerje, ki jih znova in znova zapeljujejo sirene, upoštevati pri prodaji odvečnega državnega premoženja.

Vlada je s tem dogodkom tudi dobila novo nalogo, da v skupnosti držav EU pojasni, kako v tej državi nima pristojnosti, kot je to običaj drugje. Na vprašanje, kako je do tega prišlo, pa bo treba nekaj povedati o odnosu do parlamenta, s tem do volivcev a tudi do vrednost, ki jih je v naš družbeni prostor spustilo neodgovorno obnašanje politike, Za to je torej sedaj dobila račun vlada, v nadaljevanju, če ne bo prišlo do drugačne rešitve, pa spet mi vsi.

S stališča izida pogajanj o varčevanju v javnem sektorju je relevantno, da je predstavniška demokracija gotovo v krizi. Poleg tega se spopadata tudi koncepta Evrope regij  in koncept centralizirane države, ki je v resnici omogočil današnjo tehnološko prevlado Zahoda. Vendar bodo institucije, kot sta pravna država ali monetarna oblast morale za nemoteno delovanje skupnosti še kar nekaj časa obdržati pristojnost pobude pri ukrepanju in če hočete, prisile. In doslej je največji dosežek na tem področju, da je to dovoljeno le nekomu, ki je dobil ustrezno podporo na demokratičnih volitvah. Da bodo te na vrh prinesle ljudi, ki jim bomo lahko zaupali po dejanjih in ne le po besedah, pa bo potrebno še veliko učenja, spoštovanja drugače mislečih in vstop medsebojnega zaupanja.

 

 

Kakšen upor potrebuje Slovenija

Ljudstvo Moriorov z otočja Chatham vzhodno od Nove Zelandije, ki je konec 18. stoletja  po ocenah imelo 2000 članov, je živelo na prav poseben način. Razvili so pacifistično kulturo ter so z običaji in pravili vsak konflikt preprečili, še preden bi lahko imel usodne posledice za koga od udeležencev. Poznali so le tehnologijo za lov in nabiranje, ne pa tudi za vojskovanje. Težko bi jim z današnjega stališča pripisali le visoko civilizacijsko spoznanje, saj je bil tak odnos do konflikta predvsem prilagoditev zelo skromnim naravnim virom. Vsak spopad s smrtnimi žrtvami bi namreč pomenil dodatno povečanje težav za možnosti preživetja v neprijaznem naravnem okolju. V začetku 18. stoletja so za njih izvedeli Maori na Novi Zelandiji, si zaželeli njihovega ozemlja in dobrin, prejadrali morje, ter jih iztrebili na najokrutnejši način. Gotovo je bila tudi njihova naravnanost na mir in sožitje v tistem času ter zato odsotnost tehnologije bojevanja razlog za to, da so klonili v hipu.

 Nova študija na Univerzi Brunswick v ZDA je potrdila znano dejstvo, ki naj bi veljalo globalno: deklice v povprečju dosežejo v šoli boljši uspeh od dečkov in to tudi pri naravoslovnih predmetih, kjer se je primat tradicionalno pripisoval dečkom. Raziskovalni center Pew prav tako iz ZDA opozarja, da medtem ko se je leta 1994 v visokošolski sistem vključilo 63% deklet in 61% fantov, je v letu 2012 ta delež pri fantih ostal enak, pri dekletih pa se je povečal na 71%. Študija Univerze v Virginiji je pokazala da že pri predšolskem izobraževanju na začetku 21. stoletja boljše rezultate dosegajo otroci, ki se bolje nadzorujejo. To uporabijo kot sinonim za disciplinirano obnašanje v razredu, javljanje z dvigovanjem rok, to da se ne gneteš v vrsti, poslušanje pri urah in upoštevanje učiteljevih navodil, ter da paziš, kaj govoriš. Kot se pokaže kasneje pri šolanju, so to tudi lastnosti za uspeh na zahtevnejših programih in za uspeh v življenju. Na večji samonadzor deklet kot fantov opozarjajo tudi druge študije (M. Seligman in A.L. Duckworth) – tako bi naj dekleta bolj pazljivo prebirala navodila pri vprašanjih za izpit, hitreje in raje naj bi se spravila k pisanju domačih nalog, se bolje posvečala tudi dolgočasnim in dolgotrajnim šolskim obveznostim, ter na splošno dajala prednost poslušanju učiteljev pred sanjarjenjem med urami, k čemur naj bi bili bolj nagnjeni fantje.

 V Sloveniji vsake toliko časa dobivamo poročila, kako napredujejo sodni postopki proti tistim, ki se ponašajo s pri nas slabšalnim nazivom tajkuni. To so torej tisti, ki so nadzorovali podjetja, poskušali udejanjati vizijo imperija, pri tem pa torej po mnenju sodišč masovno prekoračevali pooblastila. Izid, ki ga lahko izmerimo, so delavci na cesti, padec proizvodnje prav v času, ko bi morali iskati pot iz krize, ter seveda  luknje v bankah. Vprašanje je, do kod bi prišli, če ne bi nastopila finančna in ekonomska kriza. Verjetno ne dosti dalje, kot jim je uspelo, saj so bila podjetja, ki so jih vodili, večinoma obsojena na implozijo zaradi nekontrolirane rasti, ki je imela kar nekaj lastnosti nemškega ali francoskega pohoda nad Rusijo.

Gotovo torej je, da je s prizorišča tako ali drugače izginila ali pa se le redko upa pokazati cela generacija, če hočete vojskovodij. Ostali morajo prikrivati svoje namene in njihov testosteron izbruhne le redko, pa še takrat ne na bojišču – na trgih. Dejstvo je, da teh (pre)drznih managerjev in vodij sedaj nimamo. Zato pa smo v v krizi spoznali ravnanje večine, ki si je premalo upala, da bi dosegla njihovo veličino. Kot vedo najbolje povedati v svetovalnih družbah, se je ob nastopu krize močno zmanjšala pripravljenost vodilnih za sprejemanje kakršnih koli odločitev, kaj šele tistih, ki bi pomenile preboj – tudi v smeri iz krize. Kot v šoli je točno določeno, kaj se sme in kaj se pričakuje, - od omejitev plač vodilnih v državnih podjetjih, preko stigmatizacij managementa v medijih pa vse do stalnih opozoril tistim, ki bi želeli delovati preveč korajžno in samostojno. Nekoč paradne dejavnosti sedaj sestavljajo majhni in sicer fleksibilni ponudniki, ki so ne le premajhni, da bi se ob njihovih morebitnih prestopih z njimi sploh kdo ukvarjal, ampak tudi za to, da bi lahko igrali kakšno pomembnejšo vlogo na domačih, kaj šele na tujih trgih. Temu primerne so tudi možnosti za zaposlitev najbolj kvalificiranih. Majhne gospodarske družbe si seveda ne morejo privoščiti dragih raziskav in projektov za uvajanje novih proizvodov in storitev. Izobraženi, ki so dovolj mobilni, odhajajo, ostali pa za neko preživetje sodelujejo v družbah, ki se osredotočajo predvsem na to, da bi dobile čim več drobtin z mize tujih partnerjev. Tisti, ki so ostali še razmeroma veliki, morajo svoje drznejše poteze skrivati za imeni tujih partnerjev ali pa se soočati z neuspešnimi snubljenji, saj se potencialne neveste bojijo, da bi skupaj s preveč korajžnimi snubci padle v stigmo.

To gotovo vpliva na strukturo slovenskega gospodarstva (in s tem izvoza, ki se več ali manj omejuje na izdelke s srednjo tehnološko vsebnostjo) in za takšno stanje ni odgovorna le kriza, temveč smo jo z nekaterimi odločitvami povzročili kar sami. Moram spet začeti pri nezmožnosti, da bi takoj po osamosvojitvi z zakonodajo in predvsem z njenim izvajanjem usmerili adrenalin najsposobnejših, ki jih imamo in od katerih so nekateri že bili na položajih ali blizu njim. Tukaj naj spomnim na termin (Josipa Županova) »managerski kapitalizem«, ki je v času takoj po osamosvojitvi pripomogel k hitri preusmeritvi slovenskih podjetij stran od vojskujočega se jugoslovanskega prostora in upadlega trga držav SEV. V pravni praznini, ki je sledila in ko smo več energije posvetili izumljanju privatizacije, namesto da bi takoj prevzeli nadzor nad družbeno lastnino (ta je bila v smislu Kardeljevega koncepta brez lastnika), smo lahko le navijali za dober izid Markovićeve zakonodaje. Ta je puščala odprta vrata managerjem za siromašenje podjetij po modelu prevzema nadzora nad dobrim delom podjetja, ostalo pa prepustiti životarjenju in umetnemu dihanju s pomočjo subvencij in socialnih transferov. Kljub temu, da smo govorili o tem, da potrebujemo dobre lastnike, rešitev nismo omogočili. Nismo znali preusmeriti zmagovalce v boju za pridobitev certifikatskega kolača v naložbe doma, tujci čeprav z mamljivimi ponudbami pa niso smeli noter. V takih razmerah je pravna stroka pač podpirala managerske prevzeme. Od tukaj naprej, imamo sedanjost.

Pravi zalet pri čudni privatizaciji so nekateri pogumni na čelu velikih podjetij potem dobili v naslednji fazi, ko se je za izgradnjo imperijev začela zanimati politika in so bila tako nesorazmerja, ki smo jih dočakali v krizi pač toliko večja. Posledice njihove odstranitve iz podjetij, ki so jih nadzirali torej tajkuni, je odhod s prizorišča podjetij, ki so bila veliki nacionalni igralci, nekatera so delovala tudi preko meje. Sodišča imajo sedaj težko nalogo odločiti, kdaj je šlo za kriminalne namene, kdaj za neustavljivo željo po rasti podjetja, kdaj pa enostavno za precenjene poslovne priložnosti.

Kakorkoli sicer civilizacijsko nimamo drugega izbora, je znano, da pri nas tako cenjena gibanja za socialno in rasno enakost, za ekologijo, ostala alternativa itd. vendarle temeljijo na principu »yin«. Ne znamo pa ustvarjati pogojev za naš domači »yang«, ki edini lahko konkurira s tujino, dela prodore in prinaša inovacije v vodenju. Brez števila inovacijskih pobud je bolj namenjen tistim, ki so pripravljeni poslušno slediti korakom, ki jih promovirajo inovacijski guruji, manj pa tistim, ki si upajo, podcenijo tveganja svoje zamisli in so pri njej pripravljeni vztrajati kljub oviram in porazom, ki jih doletijo na tej poti.

Zato menim, da je v naših glavah potreben upor proti sistemskemu zatiranju tistih, ki si nekaj upajo in iščejo odgovore drugače, kot to predpisuje zašolano izobraževanje in zasidrana morala egalitarne skupnosti. Primeri iz začetka tega sestavka bi lahko služili kot opomnik za sedanjo prakso v Sloveniji. Z odločnostjo, da bomo izvajali zakonodajo za vse enako, iskalcem  in sanjačem pokažimo trajektorij, po katerem se lahko svobodno gibljejo. Šele ko bodo vzeli našo državo za svojo, lahko pričakujemo trajnostno gospodarsko rast, pri kateri bi kmalu odpadla dilema o varčevanju ali pa strah, da nas bodo zasedli tujci.

Bančna unija – novi korak k izgubi slovenske suverenosti?

V Sloveniji je zmeraj dovolj glasov, ki se zoperstavijo odpiranju te države. Tako kot pri ostalem, tudi tukaj ni dobro gledati le linearno, zato želim takoj na začetku zavrniti brezglavo odpiranje. Tako nekako je izgledala poosamosvojitvena strategija Estonije, ki je skoraj z ihto v prvih letih nazaj pridobljene samostojnosti (predvsem Fincem) prodajala kar vse po vrsti: od bank pa vse do Tallinskega vodovoda. Seveda ne smemo pozabiti razloga za takšno politiko: treba je bilo čim prej in z vsemi silami onemogočiti ruskemu velikemu bratu, da bi mu še kdaj prišlo na misel, da ima v tej baltski državi kaj iskati. Da je šla Slovenija praktično po obratni poti, je kar nekaj razlogov. Ne bomo ponavljali subjektivnih in notranjepolitičnih razlogov, ampak se bomo oprli na teorijo Nobelovega nagrajenca Douglasa Northa o zakoniti zaprtosti majhnega homogenega nacionalnega prostora. Obdani s povsem drugačnimi kulturami in jezikom, ki razen hrvaškega z našim nima nič skupnega, smo se Slovenci skozi vso zgodovino na vse možne načine upirali (bali) vplivom od zunaj. Ti so bili v glavnem zavojevalski in je takšen naš način dejansko boter sedanje slovenske samostojnosti. Vprašljiv pa postane, ko družba ne more več enakopravno slediti in razvijati tehnologij. S stališča gospodarskih panog te postajajo vse bolj mednarodne. Nekdanja TAM je na sicer zaprtem jugoslovanskem tržišču in z vojaško vodeno proizvodnjo, a vendar, obvladovala celotni postopek proizvodnje tovornjakov. Danes si samostojnosti v tej panogi ne more dovoliti niti Nemčija in je tako prav ta panoga odvisna tudi od proizvajalcev posameznih sklopov iz tujih podjetij. Majhnemu gospodarstvu pri tako imenovani konsolidaciji panog nato ne ostane mnogo drugega izbora, kot da (z združitvijo ali s prodajo) svoja tehnološko pomembna podjetja vključi v večje gospodarske družbe. Tistim, ki proti temu protestirajo, je treba povedati, da je na žalost drugi izbor le takšen, kot smo ga videli pri slovenskem Telekomu: po visoki ceni delnice, ko je izgledalo, da bo razširil svoj vpliv na druge trge, ga bo po tem, ko za to ni bil sposoben, treba prodati bistveno ceneje. Kot pri mariborskem TAM velja skoraj enako tudi tukaj: dvomilijonski trg je premajhen, da bi lahko financiral nenehne potrebe po novih tehnologijah in naložbah v tako tehnološko intenzivni panogi.

Pred dnevi smo doživeli uvedbo prvega stebra evropske bančne unije. To pomeni, da sedaj tri slovenske banke (NLB, NKBM in Unicredit Slovenija) poleg nadzornih svetov kot regulator neposredno nadzira ECB, Banki Slovenije pa so prepuščene le manjše banke. S tem se je nedvomno še dodatno zožila možnost, da bi n.pr. Državni zbor zahteval kakšna pojasnila od vrhovnega regulatorja. Denarno politiko smo dejansko oddali že poleti leta 2004 z vstopom v ERM II., fiskalne finance pa si že nekaj let dobro ogleduje Evropska komisija. K temu dodajmo še posredni nadzor Komisije pri uveljavljanju evropske zakonodaje, znano prakso evropskega sodišča iz Strassbourga, da o članstvu in zavezah v NATO zavezništvu ter o tem, da je zaradi Shengena naša meja z evropskimi partnericami luknjasta kot švicarski sir, niti ne govorimo.

Ravno tako, kot so se v zadnjem stoletju spremenili načini zavojevanja, se je to zgodilo tudi z načini ohranjanja nacionalne suverenosti. Kulturno-jezikovni odpor s čitalnicami in tabori pa vse do oboroženega upora še pred nedavnim, je po pomenu sedaj zamenjala gospodarska uspešnost. Čeprav pri tem fizičnih žrtev ni pričakovati, ta odpor ni bistveno lažji: potreba po njem se mora namreč zgoditi v glavah.

Zasnova je tukaj od nekdaj. Zadnji podatki o relativno visokem nagnjenju k varčevanju v Sloveniji kljub opletanju s krizo, ekonomiste niso presenetili: še iz časov Avstrije je Kranjska slovela po visokih stopnjah varčevanja. Sicer velikokrat pod prisilo finančne in gospodarske krize je iz zemlje vzklilo kar nekaj uspešnih družinskih in majhnih podjetij, številna pa so tudi uspešno izkoristila, da so klecnili socialistični velikani, ki so se obdržali še toliko časa po osamosvojitvi. V medijih se prehitevajo vesti o izjemnih dosežkih visokotehnoloških majhnih podjetij, mimo znanja katerih ne morejo niti velike svetovne korporacije. K temu pa kar dodajmo še visoke produktivnosti in s tem dodane vrednostih, ki jih ustvarjajo naši zaposleni v tujih podjetjih – doma in v tujini.

Ta dejstva, ki jih ni moč spregledati, nas morajo opozoriti na to, kdo mora spremeniti prakso in kdo je poklican, da s pametnim odpiranjem gradimo trajnostne temelje naše suverenosti. Kot kažejo gornji primeri, so ljudje za to tukaj. Nacionalni interes biti suverena država nima mnogo skupnega z nasprotovanjem prodajam podjetjem, ki imajo svoja dobra leta že za sabo ali ki jih zna kmalu doleteti problem, ko bodo morali, denimo, tudi v Rusiji prisvojiti mednarodne standarde o industrijski in intelektualni lastnini. Spet smo odvisni od tega, kdaj se bo politika nehala hraniti z domačijskimi obljubami.

In kdaj bo politika na to pripravljena? Upamo, da bo to še preden bodo poleg vrabcev tudi ostali ptiči na drevesih čivkali, da je varovanje domače kovačije na koks in z usnjenim mehom pot v suženjstvo in ne ponosno delovanje za zaščito nacionalnega interesa. A zato bo treba počakati, da bo dovolj velik del volilnega telesa spoznal, da prihodnost ni v populističnih obljubah o vrednosti odpustkov pred volitvami, temveč je v tem, da lahko ljudje s svojimi sposobnostmi obrnemo v prid naše države večino tega, kar pride k nam iz velikega sveta. Takrat bo tudi politika imela tržne odnose doma: prostor bo le za tiste, ki lahko dokažejo, da bodo znali obvladati in voditi te procese. Zato pa jih bodo morali seveda poznati in razumeti. Kdaj bo to, bomo spoznali po tem, da naši vrhunski politiki ne bodo več lomili angleščine - dobro jo bodo morali poznati že ob svoji poti navzgor.
 

'Small is beautiful'

Politika in ljudje pri nas res ne morejo biti navdušeni nad nami ekonomisti. Namesto, da bi pometali pred svojim pragom, kjer je veliko za postoriti, do nezavesti premetavamo globalne teorije in ideologije. Ne vem, če je kaj od tega doslej pripomoglo k boljšemu življenju ljudi. Bojim se, da prej obratno; zmedena mogoče tudi od tega, vse po osamosvojitvi politika ni našla kakršne koli vizije za to državo, temveč nas premetavajo veter in valovi od enih proti drugim čerem, ki grozijo na obali. Bojim se, da tudi naši družboslovni kolegi pravniki niso nič boljši. Tudi njim je, izgleda, pretežka naloga iz dnevnih novic spraviti še tako očitno ravnanje proti zakonu.

A volja za sodelovanje v velikih globalnih razpravah nas ne mine. Ne moremo se dogovoriti za pokojninsko reformo, ki bo držala vsaj 5 let, ali kaj privatizirati, četudi smo vsaj za 10 let zamudili vlak. Z robinhoodovskimi idejami in svetoljubnim pravičništvom rinemo kar naprej. Krivi so vsi, ZDA, Nemčija in tudi Kitajska, kriv je kapital in kriva je EU, ki da je itak zanič in nam je povrhu še zanalašč spodnesla prvo kandidatko za komisarko. Skratka zarote proti nam za vsakim vogalom!

Kaj pa če bi se raje spomnili občudujočih namigov tujcev, ki nas obiščejo in tistih, ki so videli svet, ko pravijo 'small is beautiful'. Vemo, da to pomeni priložnost, ki jo imajo majhne države, da stvari uredijo hitro in učinkovito, po svoje in brez balasta velikih demokracij v velikih državah, od njih pa prevzamejo le najboljše. Težave, ki jih lahko povzročata ZDA ali Nemčija, mora kritizirati civilna družba, ekonomisti in politika pa se osredotočimo na naše priložnosti. Lahko se združujemo v pametne koalicije z drugimi majhnimi državam, ko nam to ustreza, sicer pa vpliva kot država na ravnanje velikih držav nimamo. Za to objektivno  nimamo instrumentov, še manj pa teže. Subjektivno pa tudi ne znanja in vizije, da bi bilo smiselno trošiti energijo in se postavljati v prve vrste protesta proti ameriškemu tehnološkemu prodoru ali proti nemški ideologiji finančne trdnosti. Raje se poskusimo od njih kaj naučiti. N.pr. od ameriške t.i. 'koristne univerze', ki spravlja na trg dela uporabne in mobilne diplomante ali pa od nemškega dobrega gospodarjenja, ki ga sicer lahko vidimo tudi doma v vsakem urejenem družinskem podjetju. Do takrat bomo jadikovali, kako univerza nima stika z gospodarstvom ali kako so državne finance bistveno slabše od tistih, ki jih moramo obvladati doma.

Naj se tisti ekonomisti, ki pazijo, da se megla ne bi preveč razkadila, zamislijo. Medtem, ko se je tukaj filozofiralo o nacionalnem interesu, zakaj v več kot dvajsetih letih ni bilo pravega časa za privatizacijo prevelike državne lastnine, po novem pa tudi o ameriških, nemških in seveda tudi evropskih zarotah, so v državah, ki so bile ob vstopu v EU razločno za nami, po svojih močeh izkoriščali priložnosti za svoje interese.

Pred dnevi smo v enem slovenskih medijev lahko prebrali mnenje uveljavljenega češkega svetovalca za restrukturiranje podjetij. Tvegal je izjavo, da so države kot so Češka, Slovaška, Madžarska in (prosim, ne!) Romunija potrebne korake storile že pred desetimi leti. Tam da so se veliko naučili in te izkušnje bi sedaj lahko (o, Bog!) v Sloveniji koristno uporabili. Ni težko verjeti, da so te izjave (kaj pa ta sploh ve o slovenskih posebnostih) pri marsikaterem od slovenskih ekonomistov na usta privabile pomilovalen nasmeh. Gotovo pa je, da si je gospod močno pokvaril možnosti, da bi ga tukaj kdo še kdaj kaj vprašal. A naj spomnim, enako smo se nasmihali ob estonskih hitrih reformah, ali ob prodajanju čeških bank v devetdesetih letih. Rezultat tega je, da nas sedaj Estonija bistveno prekaša po tehnološki vsebnosti izvoza, Čehi pa ne vedo, kako je to, ko moraš od prebivalstva pobirati denar za dokapitalizacijo državnih bank.

Na gospodarskem področju je poraba najprijetnejša aktivnost in kdor jo bo obljubljal, bo zmagoval na političnem trgu. Bolj kot bo neinformirano volilno telo, lažja bo zmaga. Če izpostavimo že nekajletno umetno dilemo ali trdnejše finance ali več potrošnje (jasno je, da potrebujemo pravo mero obojega), je nemogoče, da bi ekonomisti vladi pri sedanjem stanju reform svetovali večjo porabo. Potem pa bi se čudili, ko bi denar spet poniknil v korupcijskih kanalih, ki jih tudi še nismo razgradili. Dokler ekonomska politika ni pokazala resne sposobnosti niti za najnujnejše strukturne spremembe, ta nasvet enostavno ni možen. Kje pa so še ureditev trga dela z nemogočim razlikovanjem med položajem zaposlenih za nedoločen čas in tistih, ki morajo živeti od prekernih zaposlitev. Ali pa privatizacija mastodontske državne lastnine, s katero ta doslej predvsem ni znala upravljati. Tudi če ne bi sprejemali takšnega pogleda, je dovolj le vprašati gospodarstvo, kaj meni o problemih pri zadolževanju, ki jih imajo ob naglo rastočem javnem dolgu. In seveda le s strani gospodarstva bo prišla gospodarska rast, ki bi nam sedaj še kako lajšala marsikateri finančni problem

Zavihajmo rokave in raje povejmo politiki kaj takšnega, kar bo lahko uporabila v dobro nas vseh in kar se bo kje poznalo, ne pa uživati svojih pet minut pod reflektorji. Mi bomo ostali le profesorji, odločala pa bo politika, ki jo bodo izbrali volivci. Njo smo dolžni opozarjati na posledice njenega ravnanja in ji na njeno željo razgrniti možnosti, ki jih poznamo iz stroke. Za popularnost politikov, kadar in če jo imajo, pa se ne potegujmo iz stroke, temveč naj gredo tisti, ki se v tem vidijo, na volitve.

 

Objavljeno v Večeru, 16. oktober 2014