Bančna unija – novi korak k izgubi slovenske suverenosti?

V Sloveniji je zmeraj dovolj glasov, ki se zoperstavijo odpiranju te države. Tako kot pri ostalem, tudi tukaj ni dobro gledati le linearno, zato želim takoj na začetku zavrniti brezglavo odpiranje. Tako nekako je izgledala poosamosvojitvena strategija Estonije, ki je skoraj z ihto v prvih letih nazaj pridobljene samostojnosti (predvsem Fincem) prodajala kar vse po vrsti: od bank pa vse do Tallinskega vodovoda. Seveda ne smemo pozabiti razloga za takšno politiko: treba je bilo čim prej in z vsemi silami onemogočiti ruskemu velikemu bratu, da bi mu še kdaj prišlo na misel, da ima v tej baltski državi kaj iskati. Da je šla Slovenija praktično po obratni poti, je kar nekaj razlogov. Ne bomo ponavljali subjektivnih in notranjepolitičnih razlogov, ampak se bomo oprli na teorijo Nobelovega nagrajenca Douglasa Northa o zakoniti zaprtosti majhnega homogenega nacionalnega prostora. Obdani s povsem drugačnimi kulturami in jezikom, ki razen hrvaškega z našim nima nič skupnega, smo se Slovenci skozi vso zgodovino na vse možne načine upirali (bali) vplivom od zunaj. Ti so bili v glavnem zavojevalski in je takšen naš način dejansko boter sedanje slovenske samostojnosti. Vprašljiv pa postane, ko družba ne more več enakopravno slediti in razvijati tehnologij. S stališča gospodarskih panog te postajajo vse bolj mednarodne. Nekdanja TAM je na sicer zaprtem jugoslovanskem tržišču in z vojaško vodeno proizvodnjo, a vendar, obvladovala celotni postopek proizvodnje tovornjakov. Danes si samostojnosti v tej panogi ne more dovoliti niti Nemčija in je tako prav ta panoga odvisna tudi od proizvajalcev posameznih sklopov iz tujih podjetij. Majhnemu gospodarstvu pri tako imenovani konsolidaciji panog nato ne ostane mnogo drugega izbora, kot da (z združitvijo ali s prodajo) svoja tehnološko pomembna podjetja vključi v večje gospodarske družbe. Tistim, ki proti temu protestirajo, je treba povedati, da je na žalost drugi izbor le takšen, kot smo ga videli pri slovenskem Telekomu: po visoki ceni delnice, ko je izgledalo, da bo razširil svoj vpliv na druge trge, ga bo po tem, ko za to ni bil sposoben, treba prodati bistveno ceneje. Kot pri mariborskem TAM velja skoraj enako tudi tukaj: dvomilijonski trg je premajhen, da bi lahko financiral nenehne potrebe po novih tehnologijah in naložbah v tako tehnološko intenzivni panogi.

Pred dnevi smo doživeli uvedbo prvega stebra evropske bančne unije. To pomeni, da sedaj tri slovenske banke (NLB, NKBM in Unicredit Slovenija) poleg nadzornih svetov kot regulator neposredno nadzira ECB, Banki Slovenije pa so prepuščene le manjše banke. S tem se je nedvomno še dodatno zožila možnost, da bi n.pr. Državni zbor zahteval kakšna pojasnila od vrhovnega regulatorja. Denarno politiko smo dejansko oddali že poleti leta 2004 z vstopom v ERM II., fiskalne finance pa si že nekaj let dobro ogleduje Evropska komisija. K temu dodajmo še posredni nadzor Komisije pri uveljavljanju evropske zakonodaje, znano prakso evropskega sodišča iz Strassbourga, da o članstvu in zavezah v NATO zavezništvu ter o tem, da je zaradi Shengena naša meja z evropskimi partnericami luknjasta kot švicarski sir, niti ne govorimo.

Ravno tako, kot so se v zadnjem stoletju spremenili načini zavojevanja, se je to zgodilo tudi z načini ohranjanja nacionalne suverenosti. Kulturno-jezikovni odpor s čitalnicami in tabori pa vse do oboroženega upora še pred nedavnim, je po pomenu sedaj zamenjala gospodarska uspešnost. Čeprav pri tem fizičnih žrtev ni pričakovati, ta odpor ni bistveno lažji: potreba po njem se mora namreč zgoditi v glavah.

Zasnova je tukaj od nekdaj. Zadnji podatki o relativno visokem nagnjenju k varčevanju v Sloveniji kljub opletanju s krizo, ekonomiste niso presenetili: še iz časov Avstrije je Kranjska slovela po visokih stopnjah varčevanja. Sicer velikokrat pod prisilo finančne in gospodarske krize je iz zemlje vzklilo kar nekaj uspešnih družinskih in majhnih podjetij, številna pa so tudi uspešno izkoristila, da so klecnili socialistični velikani, ki so se obdržali še toliko časa po osamosvojitvi. V medijih se prehitevajo vesti o izjemnih dosežkih visokotehnoloških majhnih podjetij, mimo znanja katerih ne morejo niti velike svetovne korporacije. K temu pa kar dodajmo še visoke produktivnosti in s tem dodane vrednostih, ki jih ustvarjajo naši zaposleni v tujih podjetjih – doma in v tujini.

Ta dejstva, ki jih ni moč spregledati, nas morajo opozoriti na to, kdo mora spremeniti prakso in kdo je poklican, da s pametnim odpiranjem gradimo trajnostne temelje naše suverenosti. Kot kažejo gornji primeri, so ljudje za to tukaj. Nacionalni interes biti suverena država nima mnogo skupnega z nasprotovanjem prodajam podjetjem, ki imajo svoja dobra leta že za sabo ali ki jih zna kmalu doleteti problem, ko bodo morali, denimo, tudi v Rusiji prisvojiti mednarodne standarde o industrijski in intelektualni lastnini. Spet smo odvisni od tega, kdaj se bo politika nehala hraniti z domačijskimi obljubami.

In kdaj bo politika na to pripravljena? Upamo, da bo to še preden bodo poleg vrabcev tudi ostali ptiči na drevesih čivkali, da je varovanje domače kovačije na koks in z usnjenim mehom pot v suženjstvo in ne ponosno delovanje za zaščito nacionalnega interesa. A zato bo treba počakati, da bo dovolj velik del volilnega telesa spoznal, da prihodnost ni v populističnih obljubah o vrednosti odpustkov pred volitvami, temveč je v tem, da lahko ljudje s svojimi sposobnostmi obrnemo v prid naše države večino tega, kar pride k nam iz velikega sveta. Takrat bo tudi politika imela tržne odnose doma: prostor bo le za tiste, ki lahko dokažejo, da bodo znali obvladati in voditi te procese. Zato pa jih bodo morali seveda poznati in razumeti. Kdaj bo to, bomo spoznali po tem, da naši vrhunski politiki ne bodo več lomili angleščine - dobro jo bodo morali poznati že ob svoji poti navzgor.