Leto po tem

Čeprav so nekateri napovedovali drugače, se je vlada Mira Cerarja obdržala in ima izglede, da dočaka naslednje redne volitve. Ne morem se izogniti občutku, da je to tudi posledica že skoraj vsega vajenega občinstva. Sicer bi se javnost gotovo odzvala drugače , kot se je, na mešetarjenje pri iskanju ministra za gospodarstvo, na prve nastope v javnosti ministra za infrastrukturo s povsem napačno predstavo o prioritetah, da nerazumnih izplačil univerzitetnikov, ki je odneslo ministrico za izobraževanje, znanost in šport, lahko pa bi še koga drugega, sploh ne omenimo. Manj opazna so bila odkrita reformna prizadevanja, kjer ob premierjevi večinoma verodostojni retoriki prednjačil minister za finance. Pa imenujmo to tudi luč v tunelu.

Že ob njenem nastopu smo mnogi napovedovali tej vladi težko življenje. Seveda se pri svoji oceni omejujem le na ekonomsko politiko. To naj bi poleg centralne banke v Frankfurtu vodila vlada, ki pa ima za učinkovito delovanje v Sloveniji zelo slabe razmere.

Najprej je ekonomska politika po definiciji odvisna od ravnanja ljudi in podjetij. Če bodo ekonomski subjekti videli priložnost za izboljšanje svojega položaja v izboljševanju tehnologije, dela, menedžmenta in gospodarjenja sploh, bo imela ekonomska politika lahko delo – kot n. pr. v Švici, kjer se vlada, zvezna administracija in lokalne oblasti skoraj z neposredno demokracijo s stališča gospodarstva pojavljajo le v ozadju. Raven gospodarskega spoznanja je tako visoka, da ni razloga, da bi kakšen organ ali celo oseba stopala v ospredje in obljubljala ne vem kaj. V Sloveniji so leta izkušenj v sistemu, ki ni mogel preživeti, še bolj pa dve desetletji odlaganja reform, da ne bi bili prizadeti »naši«, izoblikovali dve močni panogi, ki praktično onemogočata učinkovito delovanje vlade. Prva so nosilci gospodarske moči, ki v spregi z vsakokratno politiko pridno »ščitijo« domača podjetja pred hudobnimi tujci, dokler jih na koncu skesana politika ne proda za polovično ceno ali še za manj. Zanje seveda veljajo le redki ukrepi, razen tistih, ko je treba zbrati denar za njihovo dokapitalizacijo. Druga panoga, ki je vse popularnejša, se dobro razvija zaradi vdora populistov na politični trg. Tam lahko preživijo le z za demokracijo žaljivimi obljubami, da bodo vzeli denar drugim skupinam in ga prisodili svoji interesni skupini. Ko se kaj deli, je vsak rad zraven in v takšnih razmerah je izraz varčevanje seveda kletvica.

Za delovanje ekonomske politike je zelo pomemben tudi ekonomski sistem oziroma pravila igre. Kar nekaj teh smo morali uvesti zaradi vstopa in življenja v EU, kjer pa je bilo dovolj prostora za odločitve, ki so skušale slediti slovenskim posebnostim, pa smo bili pri izbiri manj srečni. Vlogo vlade slabi proporcionalni sistem, ki prinaša čudne in barvite koalicije, kjer se lahko hitro zgodi, da se kakšna stranka lahko kar serijsko pojavlja kot zavora kakršnih koli sprememb v smeri trajnostnega tržnega gospodarstva.

Demokratična in politična nezrelost slovenskih akterjev v politiki prinaša seveda politično nestabilnost, ki za še tako dobro mislečega ministra predstavlja močno drseči parket. Tega ne mara nihče in pri zadnjih nekaj spremembah vlade je na plesišče prikorakala zmeraj nova četica dobro mislečih, ki so mislili, da je za vladanje, ki ga Slovenija potrebuje, dovolj stroka in njihov dober namen. Poleg tega pa javnost, sita škandalov v politiki, naivno pričakuje in podpre strokovnjake, ki se pokažejo na vratih dvorane. S stališča učinkovitosti vlade je tukaj narobe praktično vse. Tako smo še posebej pri sedanji vladi lahko videli, kaj se zgodi, če se na nasprotnih straneh srečajo predstavniki vlade iz primera v tem odstavku na eni, na drugi strani pa izkušeni in prekaljeni politiki, ki zastopajo posamezne interesne skupine. Poraz v pogajanjih je jasen že pred njihovim začetkom in tako se tudi zgodi. Pravi problem je v tem, da krmilo iz rok vladi jemljejo politiki, ki niso bili izvoljeni na splošnih volitvah in ki razen obrobne, ne morejo imeti vloge pri odločanju v splošno korist.

Kako v takšnih razmerah pričakovati ali vsaj upati, da se bi lahko vlada in s tem Slovenija lahko spopadla z razmerami, kot se razvijajo tam zunaj? Kako prepričati kritično maso volivcev in javnega mnenja, da je doslej preizkušen sistem na zahodu najboljše jamstvo za gospodarsko rast? V EU smo stopili, ker želimo biti del njega in ga koristiti, ne pa da tekmujemo, kdo bo v njem našel več napak. Medtem, ko mi trošimo energijo za dokazovanja o napakah drugače mislečih, se Češka, Slovaška, Poljska, Estonija in še kdo pripravljajo, da nam pokažejo hrbet pri ravni BDP na prebivalca. Kako prepričati javnost, da sta dve desetletji zaostajanja pri reformah, sedaj pa medijsko spodbujano navdušenje in pretirana želja po krvi v težave in za zapahe v resnici pripeljale sposobne ljudi. Tiste, ki bi se ob verodostojnih reformah, ki bi takoj od leta 1991 jasno vzpostavile pravni in še kakšen drugi red, kaj in do kje se sme in kaj se ne sme, še danes lahko smejali s komandnih mostov našega ladjevja, ki bi zavzemalo tuja morja.

 

Slovenija in begunci

Pridružujem se pogledu, da je zapiranje Slovencev pred tujimi vplivi imelo v zgodovini pomembne rezultate. Omogočilo je homogenost, ki nas je ohranila na geografskem območju, ki so si ga želele tudi druge, močnejše civilizacije – končno prav mi zapiramo dostop nemško govorečim narodom do toplega morja. Zavračanje tega, kar ni slovensko, nas je, hočemo to priznati ali ne, verjetno izločilo tudi iz kasnejšega balkanskega konflikta, kjer je v naši bližini pomembno vlogo odigrala Krajina kot nekdanji avstrijski tampon pred turškimi vpadi. Seveda je segala tudi na današnje slovensko ozemlje, a so se njeni priseljenci povsem drugače zlili z večinskim narodom, kot je bilo to n.pr. na Hrvaškem in tako niso bili primeren medij za mitingaše na začetku 90. let.

Če poskusim najti pozitivne posledice takšnega odnosa do vplivov iz tujine še na področju ekonomije, pa mi to ne uspe. Obratno, tako na področju družbene prakse, tehnologije, poslovnih modelov in seveda kapitala, je prav zapiranje tisto, ki nam danes prinaša največ glavobolov. Zato ne morem podpreti jezdecev »nacionalnega interesa«, ki obvladajo razlaganje strahov, kaj bo z nami, če »pridejo tujci«. Spomin na milijarde stroškov, ki jih prinaša ljubosumno ohranjanje podjetij in bank, ki jim zaprtost prinaša le probleme, pa se razblini takoj, ko pride do nove ponudbe iz tujine in je treba znova na okope.

Že omenjeni balkanski konflikt izpred 20 let je v našo državo napotil trume beguncev, ki so iskali preživetje, mnogi med njimi pa tudi priložnost. Že takrat je prevladujočim razpravam o bremenu, ki da ga prihajajoči obupanci prinašajo za naše ljudi in za njihovo ekonomsko varnost, nasproti stala majhna četica ekonomistov, ki smo opozarjali tudi na možen dober izid, ko bi v življenje in ustvarjanje znali vključiti vsaj najbolj izobražene in sposobne.

Ob vseh krutostih, ki jih kaže sedanja begunska kriza, je vendar ponovno čas, da se vprašamo, kaj pa bi begunci, ki bi našli pot v Slovenijo, lahko za nas pomenili tudi dobrega. Izhajam iz civilizacijskega minimuma, da nimamo drugega izbora, kot je ta, da se odzovemo na nesrečo sočloveka. Vendar pa bi nesrečniki lahko z izgradnjo svoje sreče tudi za nas pomenili priložnost.

Vedeti moramo, da glavnino sedanjega toka predstavljajo begunci, ki so za prehod mej in vse mogoče transporte odšteli po 10.000 USD in več. Vzemimo, da BDP na prebivalca v državah, kot so Sirija, Irak in Libija v povprečju dosega 20% slovenskega, ki ga ocenimo na 24.000 USD (po podatkih Svetovne banke sta pred leti Irak in Libija dosegala okoli četrtino, Sirija pa slabo desetino slovenskega BDP na prebivalca). Če ta primerjava danes zaradi konfliktov v teh državah vsaj približno še drži, bi to pomenilo, da je povprečna družina beguncev iz teh držav za pobeg na varno namenila v povprečju dvojni letni BDP na prebivalca, kar bi za nas pomenilo, da bi za rešitev v neznano morali plačati 48.000 USD. Ne v enem ne v drugem primeru ne bi šlo za družine s povprečnim dohodkom, temveč milo rečeno za zgornji srednji razred. Ta pa v vsaki državi največ prispeva k proizvodnji, potrošnji in k davkom.

Za ekonomista in pod predpostavko, da znamo uveljaviti vladavino zakona, je prihod nesrečnikov iz arabskih držav torej prej priložnost kot problem. Pri tem pa sploh še nismo omenili pomena, ki ga ima aktivno prebivalstvo v starajoči se Evropi.  Ne pozabimo tudi na to, da bi ob gornjih predpostavkah in ocenah ter brez strahu za preživetje, iste ljudi kaj lahko srečali povsem drugače razpoložene in oblečene, kako si na kakšnem mednarodnem letališču ogledujejo ponudbo v brezcarinski prodajalni. Seveda bi jim na njihovo vprašanje, kje je Slovenija, to radi razložili in jih tudi povabili naj obiščejo našo lepo deželo.

Seveda pa ni pričakovati, da bi begunci lahko kar sami odpirali podjetja, začeli pri nas delati in trošiti. Če bi imela politika podobno vizijo, bi bilo možno denar, ki bo šel za njihovo preživetje v nemogočem položaju, v katerem so se znašli, vsaj delno porabiti koristno za nas vse. Prijazen sprejem kot civilizacijsko poslanstvo bi morala dopolniti priložnost, da ostanejo pri nas in ustvarjajo skupaj z nami. Seveda se pri njih začne s socialno mrežo, a bi duh priložnosti za nas vse dopolnili tudi ukrepi za čim hitrejšo njihovo vključitev v življenje in delo pri nas. Slovensko bi se nekoč gotovo naučili – seveda le, če bi priložnost pri nas zgledala dolgoročnejša. Tako kot jo na začetku predstavljajo odprte roke, bi čas zahteval drugačne možnosti za nove pobude, rešitve in tehnologije. Rešitve, da bi hitro prodrla nova zamisel, da bi delovno okolje podprlo tistega, ki je pripravljen za podjetje narediti nekaj več, da bi volja in znanje, ki jo prinašajo mlajši, končno pustili sledi tudi v gospodarstvu. Te rešite pa itak potrebujemo že sami, tukaj in zdaj. Tudi brez beguncev.

Bojim se, da nam in Evropi do tega, da bi sploh preučevali takšno  možnost, manjka še veliko. Ne le notranje klime za ustvarjanje, temveč tudi skupne vizije. Dejstvo je, da še tako prijazen in urejen sprejem ne more nadomestiti želje izgnanih, da bi v miru in ustvarjali doma, po svojih navadah in postavah. To pa pomeni povsem drugačno odgovornost do tega, kar se sedaj dogaja na bližnjem vzhodu. Tukaj je doslej Evropa pokazala nesposobnost za trajnostna stališča in za ukrepanje. Končno so tudi zadnji balkanski konflikt, tako kot že dve svetovni vojni pred tem morale zaključiti ZDA. A to je tema, s katero naj se ukvarjajo strokovnjaki za mednarodno varnost.

Objavljeno v Delu, 10. 9. 2015