Pridružujem se pogledu, da je zapiranje
Slovencev pred tujimi vplivi imelo v zgodovini pomembne rezultate. Omogočilo je
homogenost, ki nas je ohranila na geografskem območju, ki so si ga želele tudi
druge, močnejše civilizacije – končno prav mi zapiramo dostop nemško govorečim
narodom do toplega morja. Zavračanje tega, kar ni slovensko, nas je, hočemo to
priznati ali ne, verjetno izločilo tudi iz kasnejšega balkanskega konflikta,
kjer je v naši bližini pomembno vlogo odigrala Krajina kot nekdanji avstrijski
tampon pred turškimi vpadi. Seveda je segala tudi na današnje slovensko
ozemlje, a so se njeni priseljenci povsem drugače zlili z večinskim narodom,
kot je bilo to n.pr. na Hrvaškem in tako niso bili primeren medij za mitingaše
na začetku 90. let.
Če poskusim najti pozitivne posledice
takšnega odnosa do vplivov iz tujine še na področju ekonomije, pa mi to ne
uspe. Obratno, tako na področju družbene prakse, tehnologije, poslovnih modelov
in seveda kapitala, je prav zapiranje tisto, ki nam danes prinaša največ glavobolov.
Zato ne morem podpreti jezdecev »nacionalnega interesa«, ki obvladajo
razlaganje strahov, kaj bo z nami, če »pridejo tujci«. Spomin na milijarde
stroškov, ki jih prinaša ljubosumno ohranjanje podjetij in bank, ki jim
zaprtost prinaša le probleme, pa se razblini takoj, ko pride do nove ponudbe iz
tujine in je treba znova na okope.
Že omenjeni balkanski konflikt izpred 20 let
je v našo državo napotil trume beguncev, ki so iskali preživetje, mnogi med
njimi pa tudi priložnost. Že takrat je prevladujočim razpravam o bremenu, ki da
ga prihajajoči obupanci prinašajo za naše ljudi in za njihovo ekonomsko varnost,
nasproti stala majhna četica ekonomistov, ki smo opozarjali tudi na možen dober
izid, ko bi v življenje in ustvarjanje znali vključiti vsaj najbolj izobražene
in sposobne.
Ob vseh krutostih, ki jih kaže sedanja
begunska kriza, je vendar ponovno čas, da se vprašamo, kaj pa bi begunci, ki bi
našli pot v Slovenijo, lahko za nas pomenili tudi dobrega. Izhajam iz
civilizacijskega minimuma, da nimamo drugega izbora, kot je ta, da se odzovemo
na nesrečo sočloveka. Vendar pa bi nesrečniki lahko z izgradnjo svoje sreče
tudi za nas pomenili priložnost.
Vedeti moramo, da glavnino sedanjega toka
predstavljajo begunci, ki so za prehod mej in vse mogoče transporte odšteli po
10.000 USD in več. Vzemimo, da BDP na prebivalca v državah, kot so Sirija, Irak
in Libija v povprečju dosega 20% slovenskega, ki ga ocenimo na 24.000 USD (po
podatkih Svetovne banke sta pred leti Irak in Libija dosegala okoli četrtino,
Sirija pa slabo desetino slovenskega BDP na prebivalca). Če ta primerjava danes
zaradi konfliktov v teh državah vsaj približno še drži, bi to pomenilo, da je
povprečna družina beguncev iz teh držav za pobeg na varno namenila v povprečju dvojni
letni BDP na prebivalca, kar bi za nas pomenilo, da bi za rešitev v neznano
morali plačati 48.000 USD. Ne v enem ne v drugem primeru ne bi šlo za družine s
povprečnim dohodkom, temveč milo rečeno za zgornji srednji razred. Ta pa v
vsaki državi največ prispeva k proizvodnji, potrošnji in k davkom.
Za ekonomista in pod predpostavko, da znamo
uveljaviti vladavino zakona, je prihod nesrečnikov iz arabskih držav torej prej
priložnost kot problem. Pri tem pa sploh še nismo omenili pomena, ki ga ima
aktivno prebivalstvo v starajoči se Evropi.
Ne pozabimo tudi na to, da bi ob gornjih predpostavkah in ocenah ter
brez strahu za preživetje, iste ljudi kaj lahko srečali povsem drugače
razpoložene in oblečene, kako si na kakšnem mednarodnem letališču ogledujejo
ponudbo v brezcarinski prodajalni. Seveda bi jim na njihovo vprašanje, kje je
Slovenija, to radi razložili in jih tudi povabili naj obiščejo našo lepo
deželo.
Seveda pa ni pričakovati, da bi begunci lahko
kar sami odpirali podjetja, začeli pri nas delati in trošiti. Če bi imela
politika podobno vizijo, bi bilo možno denar, ki bo šel za njihovo preživetje v
nemogočem položaju, v katerem so se znašli, vsaj delno porabiti koristno za nas
vse. Prijazen sprejem kot civilizacijsko poslanstvo bi morala dopolniti
priložnost, da ostanejo pri nas in ustvarjajo skupaj z nami. Seveda se pri njih
začne s socialno mrežo, a bi duh priložnosti za nas vse dopolnili tudi ukrepi
za čim hitrejšo njihovo vključitev v življenje in delo pri nas. Slovensko bi se
nekoč gotovo naučili – seveda le, če bi priložnost pri nas zgledala
dolgoročnejša. Tako kot jo na začetku predstavljajo odprte roke, bi čas
zahteval drugačne možnosti za nove pobude, rešitve in tehnologije. Rešitve, da
bi hitro prodrla nova zamisel, da bi delovno okolje podprlo tistega, ki je
pripravljen za podjetje narediti nekaj več, da bi volja in znanje, ki jo
prinašajo mlajši, končno pustili sledi tudi v gospodarstvu. Te rešite pa itak
potrebujemo že sami, tukaj in zdaj. Tudi brez beguncev.
Bojim se, da nam in Evropi do tega, da bi
sploh preučevali takšno možnost, manjka
še veliko. Ne le notranje klime za ustvarjanje, temveč tudi skupne vizije.
Dejstvo je, da še tako prijazen in urejen sprejem ne more nadomestiti želje
izgnanih, da bi v miru in ustvarjali doma, po svojih navadah in postavah. To pa
pomeni povsem drugačno odgovornost do tega, kar se sedaj dogaja na bližnjem
vzhodu. Tukaj je doslej Evropa pokazala nesposobnost za trajnostna stališča in
za ukrepanje. Končno so tudi zadnji balkanski konflikt, tako kot že dve
svetovni vojni pred tem morale zaključiti ZDA. A to je tema, s katero naj se
ukvarjajo strokovnjaki za mednarodno varnost.
Objavljeno v Delu, 10. 9. 2015
Ni komentarjev:
Objavite komentar