Ali obljuba res dela dolg?

Na ta dolg opozarjajo gospodarski deležniki v Sloveniji, ko kažejo svoje razočaranje, ko v proračunih za leti 2016 in 2017 ni zaznati obljub, ki jih je dajal finančni minister glede reformiranja financ. Moramo vedeti, da vsaj s stališča Evropske komisije potekajo prizadevanja slovenskega finančnega ministra v povsem ozkem koridorju, ki meji na misijo nemogoče. Na eni strani pričakuje komisija javnofinančno vzdržnost in zniževanje javnofinančnega primanjkljaja, na drugi strani pa že kara Slovenijo, da z novimi odločitvami preveč teže polaga na privijanje fiskalnega vijaka, manj pa na vzpodbujanje rasti. Zadaj pa je še grožnja, ko  pridno rase strukturni primanjkljaj – to je tisti, kini posledica krize ali pokrivanja bančne luknje.

Na nezadovoljstvo vseh proračuna za leti 2016 in 2017 kljub obljubam bolj zaupata stabilnim javnim prihodkom iz naslova davkov oziroma zmanjšanja davčnih olajšav (investicije ter raziskave in razvoj) kot pa temu, da bodo inovativnejši, produktivnejši in prodornejši v gospodarski sferi voz enkrat dokončno potegnili iz blata. Za to je zmanjkalo tudi majhne tolažbe, ki jo je obljubljala razširitev dohodninskih razredov.

Pri pogajanjih vlade s koristniki proračuna se jasno pokaže, da drži teza, da strokovnjaki nimajo pravih možnosti na političnem parketu. To dokazujejo že prislovična popuščanja do plačnih zahtev v javnem sektorju. Tam se je doslej najbolj pokazalo, kaj se zgodi, če si nasproti stojita na eni strani vlada, polna ljudi, v katerih strokovnost ni dvomiti, na drugi strani pa sindikati, ki jih že leta vodijo predstavniki z dolgoletnimi političnimi izkušnjami in znanjem, kako onemogočati reforme (in s tem ekonomsko politiko sploh).

Odločen prvi odziv predsednika vlade na stavko policistov tako še ne more pomeniti spremembo kurza vlade pri pogajanjih. Prej kaže na spoznanje, da je po praskah, ki jih je doslej vsakič utrpela pri pogajanjih s sindikati, prišla v kot, od koder koraka nazaj več ni. Logična posledica takšnih razmer je, da - v jeziku teorije ekonomske politike vlada sprejema predvsem lahke naloge. Pri sprejemu proračunov se to kaže, da se nadaljuje logika zaupanja v državno intervencijo pred upanjem, ki ga daje uspešno tržno gospodarstvo. Na to kaže tudi odnos do lastništva, kjer so nam postregli z res eklektičnim spiskom strateških državnih naložb.

Vseeno pa najdemo pri kritikah zadnjih proračunskih odločitev novo situacijo. Ne le, da okornosti pri zmanjševanju stroškov dela nasprotujejo Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije Trgovinska zbornica Slovenije itd. Proti njim zaradi mačehovskega odnosa do nagrad zaposlenim javno nastopajo tudi sindikati.

Sliko o sporočilu vlade s proračunoma za prihodnji dve leti dopolnjuje tudi ohranjanje davčne stopnje 25% za dividende in deleže v dobičku. To je jasno sporočilo, da se še naprej ne računa na samoodgovornost prebivalstva za njihovo prihodnost, s katero bi povečali dostop do financ projektom v gospodarstvu, ki bi ob tudi še drugih ukrepih v njihov prid potem lahko več zaposlovalo in zmanjševalo vsaj potrebo po socialnih transferih. Na to, na katero stabilnost zaposlovanja računajo zadnje slovenske vlade, kažejo tudi sicer tudi gibanja na področju mase plač od začetka zadnje finančne in gospodarske krize do danes. Med tem, ko so si ob stalnem povečevanju zaposlovanja v javnem sektorju njihovi sindikati spet izborili poldrugo stotnijo milijonov za povečanje te mase, je ta v zasebnem sektorju po letu od leta 2008 do sedaj padla.

Skupaj vzeto tako tudi ta vlada nadaljuje s kurzom, ki izključuje potrebe po reformah. Ne računa na zagon gospodarstva, ki bi omogočil ohranjanje socialnih standardov na ravni, ki si jo lahko dovolimo, temveč računa na večino na strani borcev za doseženo ne glede na gospodarske možnosti. S tem tudi ta vlada v resnici le sledi neformalno sprejetemu družbenemu konsenzu, ki se kaže na volitvah in dejansko tudi prevladuje v javnosti: pravičneje je, da država (od kjerkoli že) pridobi sredstva in nam jih deli po nekem splošno sprejemljivem ključu, kot pa da bi se nekateri nad nami vzeli pobudo in se vzpeli nad nas – četudi z blagoslovom visoke produktivnosti in trga.  

 

 

Leto po tem

Čeprav so nekateri napovedovali drugače, se je vlada Mira Cerarja obdržala in ima izglede, da dočaka naslednje redne volitve. Ne morem se izogniti občutku, da je to tudi posledica že skoraj vsega vajenega občinstva. Sicer bi se javnost gotovo odzvala drugače , kot se je, na mešetarjenje pri iskanju ministra za gospodarstvo, na prve nastope v javnosti ministra za infrastrukturo s povsem napačno predstavo o prioritetah, da nerazumnih izplačil univerzitetnikov, ki je odneslo ministrico za izobraževanje, znanost in šport, lahko pa bi še koga drugega, sploh ne omenimo. Manj opazna so bila odkrita reformna prizadevanja, kjer ob premierjevi večinoma verodostojni retoriki prednjačil minister za finance. Pa imenujmo to tudi luč v tunelu.

Že ob njenem nastopu smo mnogi napovedovali tej vladi težko življenje. Seveda se pri svoji oceni omejujem le na ekonomsko politiko. To naj bi poleg centralne banke v Frankfurtu vodila vlada, ki pa ima za učinkovito delovanje v Sloveniji zelo slabe razmere.

Najprej je ekonomska politika po definiciji odvisna od ravnanja ljudi in podjetij. Če bodo ekonomski subjekti videli priložnost za izboljšanje svojega položaja v izboljševanju tehnologije, dela, menedžmenta in gospodarjenja sploh, bo imela ekonomska politika lahko delo – kot n. pr. v Švici, kjer se vlada, zvezna administracija in lokalne oblasti skoraj z neposredno demokracijo s stališča gospodarstva pojavljajo le v ozadju. Raven gospodarskega spoznanja je tako visoka, da ni razloga, da bi kakšen organ ali celo oseba stopala v ospredje in obljubljala ne vem kaj. V Sloveniji so leta izkušenj v sistemu, ki ni mogel preživeti, še bolj pa dve desetletji odlaganja reform, da ne bi bili prizadeti »naši«, izoblikovali dve močni panogi, ki praktično onemogočata učinkovito delovanje vlade. Prva so nosilci gospodarske moči, ki v spregi z vsakokratno politiko pridno »ščitijo« domača podjetja pred hudobnimi tujci, dokler jih na koncu skesana politika ne proda za polovično ceno ali še za manj. Zanje seveda veljajo le redki ukrepi, razen tistih, ko je treba zbrati denar za njihovo dokapitalizacijo. Druga panoga, ki je vse popularnejša, se dobro razvija zaradi vdora populistov na politični trg. Tam lahko preživijo le z za demokracijo žaljivimi obljubami, da bodo vzeli denar drugim skupinam in ga prisodili svoji interesni skupini. Ko se kaj deli, je vsak rad zraven in v takšnih razmerah je izraz varčevanje seveda kletvica.

Za delovanje ekonomske politike je zelo pomemben tudi ekonomski sistem oziroma pravila igre. Kar nekaj teh smo morali uvesti zaradi vstopa in življenja v EU, kjer pa je bilo dovolj prostora za odločitve, ki so skušale slediti slovenskim posebnostim, pa smo bili pri izbiri manj srečni. Vlogo vlade slabi proporcionalni sistem, ki prinaša čudne in barvite koalicije, kjer se lahko hitro zgodi, da se kakšna stranka lahko kar serijsko pojavlja kot zavora kakršnih koli sprememb v smeri trajnostnega tržnega gospodarstva.

Demokratična in politična nezrelost slovenskih akterjev v politiki prinaša seveda politično nestabilnost, ki za še tako dobro mislečega ministra predstavlja močno drseči parket. Tega ne mara nihče in pri zadnjih nekaj spremembah vlade je na plesišče prikorakala zmeraj nova četica dobro mislečih, ki so mislili, da je za vladanje, ki ga Slovenija potrebuje, dovolj stroka in njihov dober namen. Poleg tega pa javnost, sita škandalov v politiki, naivno pričakuje in podpre strokovnjake, ki se pokažejo na vratih dvorane. S stališča učinkovitosti vlade je tukaj narobe praktično vse. Tako smo še posebej pri sedanji vladi lahko videli, kaj se zgodi, če se na nasprotnih straneh srečajo predstavniki vlade iz primera v tem odstavku na eni, na drugi strani pa izkušeni in prekaljeni politiki, ki zastopajo posamezne interesne skupine. Poraz v pogajanjih je jasen že pred njihovim začetkom in tako se tudi zgodi. Pravi problem je v tem, da krmilo iz rok vladi jemljejo politiki, ki niso bili izvoljeni na splošnih volitvah in ki razen obrobne, ne morejo imeti vloge pri odločanju v splošno korist.

Kako v takšnih razmerah pričakovati ali vsaj upati, da se bi lahko vlada in s tem Slovenija lahko spopadla z razmerami, kot se razvijajo tam zunaj? Kako prepričati kritično maso volivcev in javnega mnenja, da je doslej preizkušen sistem na zahodu najboljše jamstvo za gospodarsko rast? V EU smo stopili, ker želimo biti del njega in ga koristiti, ne pa da tekmujemo, kdo bo v njem našel več napak. Medtem, ko mi trošimo energijo za dokazovanja o napakah drugače mislečih, se Češka, Slovaška, Poljska, Estonija in še kdo pripravljajo, da nam pokažejo hrbet pri ravni BDP na prebivalca. Kako prepričati javnost, da sta dve desetletji zaostajanja pri reformah, sedaj pa medijsko spodbujano navdušenje in pretirana želja po krvi v težave in za zapahe v resnici pripeljale sposobne ljudi. Tiste, ki bi se ob verodostojnih reformah, ki bi takoj od leta 1991 jasno vzpostavile pravni in še kakšen drugi red, kaj in do kje se sme in kaj se ne sme, še danes lahko smejali s komandnih mostov našega ladjevja, ki bi zavzemalo tuja morja.

 

Slovenija in begunci

Pridružujem se pogledu, da je zapiranje Slovencev pred tujimi vplivi imelo v zgodovini pomembne rezultate. Omogočilo je homogenost, ki nas je ohranila na geografskem območju, ki so si ga želele tudi druge, močnejše civilizacije – končno prav mi zapiramo dostop nemško govorečim narodom do toplega morja. Zavračanje tega, kar ni slovensko, nas je, hočemo to priznati ali ne, verjetno izločilo tudi iz kasnejšega balkanskega konflikta, kjer je v naši bližini pomembno vlogo odigrala Krajina kot nekdanji avstrijski tampon pred turškimi vpadi. Seveda je segala tudi na današnje slovensko ozemlje, a so se njeni priseljenci povsem drugače zlili z večinskim narodom, kot je bilo to n.pr. na Hrvaškem in tako niso bili primeren medij za mitingaše na začetku 90. let.

Če poskusim najti pozitivne posledice takšnega odnosa do vplivov iz tujine še na področju ekonomije, pa mi to ne uspe. Obratno, tako na področju družbene prakse, tehnologije, poslovnih modelov in seveda kapitala, je prav zapiranje tisto, ki nam danes prinaša največ glavobolov. Zato ne morem podpreti jezdecev »nacionalnega interesa«, ki obvladajo razlaganje strahov, kaj bo z nami, če »pridejo tujci«. Spomin na milijarde stroškov, ki jih prinaša ljubosumno ohranjanje podjetij in bank, ki jim zaprtost prinaša le probleme, pa se razblini takoj, ko pride do nove ponudbe iz tujine in je treba znova na okope.

Že omenjeni balkanski konflikt izpred 20 let je v našo državo napotil trume beguncev, ki so iskali preživetje, mnogi med njimi pa tudi priložnost. Že takrat je prevladujočim razpravam o bremenu, ki da ga prihajajoči obupanci prinašajo za naše ljudi in za njihovo ekonomsko varnost, nasproti stala majhna četica ekonomistov, ki smo opozarjali tudi na možen dober izid, ko bi v življenje in ustvarjanje znali vključiti vsaj najbolj izobražene in sposobne.

Ob vseh krutostih, ki jih kaže sedanja begunska kriza, je vendar ponovno čas, da se vprašamo, kaj pa bi begunci, ki bi našli pot v Slovenijo, lahko za nas pomenili tudi dobrega. Izhajam iz civilizacijskega minimuma, da nimamo drugega izbora, kot je ta, da se odzovemo na nesrečo sočloveka. Vendar pa bi nesrečniki lahko z izgradnjo svoje sreče tudi za nas pomenili priložnost.

Vedeti moramo, da glavnino sedanjega toka predstavljajo begunci, ki so za prehod mej in vse mogoče transporte odšteli po 10.000 USD in več. Vzemimo, da BDP na prebivalca v državah, kot so Sirija, Irak in Libija v povprečju dosega 20% slovenskega, ki ga ocenimo na 24.000 USD (po podatkih Svetovne banke sta pred leti Irak in Libija dosegala okoli četrtino, Sirija pa slabo desetino slovenskega BDP na prebivalca). Če ta primerjava danes zaradi konfliktov v teh državah vsaj približno še drži, bi to pomenilo, da je povprečna družina beguncev iz teh držav za pobeg na varno namenila v povprečju dvojni letni BDP na prebivalca, kar bi za nas pomenilo, da bi za rešitev v neznano morali plačati 48.000 USD. Ne v enem ne v drugem primeru ne bi šlo za družine s povprečnim dohodkom, temveč milo rečeno za zgornji srednji razred. Ta pa v vsaki državi največ prispeva k proizvodnji, potrošnji in k davkom.

Za ekonomista in pod predpostavko, da znamo uveljaviti vladavino zakona, je prihod nesrečnikov iz arabskih držav torej prej priložnost kot problem. Pri tem pa sploh še nismo omenili pomena, ki ga ima aktivno prebivalstvo v starajoči se Evropi.  Ne pozabimo tudi na to, da bi ob gornjih predpostavkah in ocenah ter brez strahu za preživetje, iste ljudi kaj lahko srečali povsem drugače razpoložene in oblečene, kako si na kakšnem mednarodnem letališču ogledujejo ponudbo v brezcarinski prodajalni. Seveda bi jim na njihovo vprašanje, kje je Slovenija, to radi razložili in jih tudi povabili naj obiščejo našo lepo deželo.

Seveda pa ni pričakovati, da bi begunci lahko kar sami odpirali podjetja, začeli pri nas delati in trošiti. Če bi imela politika podobno vizijo, bi bilo možno denar, ki bo šel za njihovo preživetje v nemogočem položaju, v katerem so se znašli, vsaj delno porabiti koristno za nas vse. Prijazen sprejem kot civilizacijsko poslanstvo bi morala dopolniti priložnost, da ostanejo pri nas in ustvarjajo skupaj z nami. Seveda se pri njih začne s socialno mrežo, a bi duh priložnosti za nas vse dopolnili tudi ukrepi za čim hitrejšo njihovo vključitev v življenje in delo pri nas. Slovensko bi se nekoč gotovo naučili – seveda le, če bi priložnost pri nas zgledala dolgoročnejša. Tako kot jo na začetku predstavljajo odprte roke, bi čas zahteval drugačne možnosti za nove pobude, rešitve in tehnologije. Rešitve, da bi hitro prodrla nova zamisel, da bi delovno okolje podprlo tistega, ki je pripravljen za podjetje narediti nekaj več, da bi volja in znanje, ki jo prinašajo mlajši, končno pustili sledi tudi v gospodarstvu. Te rešite pa itak potrebujemo že sami, tukaj in zdaj. Tudi brez beguncev.

Bojim se, da nam in Evropi do tega, da bi sploh preučevali takšno  možnost, manjka še veliko. Ne le notranje klime za ustvarjanje, temveč tudi skupne vizije. Dejstvo je, da še tako prijazen in urejen sprejem ne more nadomestiti želje izgnanih, da bi v miru in ustvarjali doma, po svojih navadah in postavah. To pa pomeni povsem drugačno odgovornost do tega, kar se sedaj dogaja na bližnjem vzhodu. Tukaj je doslej Evropa pokazala nesposobnost za trajnostna stališča in za ukrepanje. Končno so tudi zadnji balkanski konflikt, tako kot že dve svetovni vojni pred tem morale zaključiti ZDA. A to je tema, s katero naj se ukvarjajo strokovnjaki za mednarodno varnost.

Objavljeno v Delu, 10. 9. 2015

Nabiralno gospodarstvo

Spomnim se informacije pred desetletji, ko naj bi Krka omejila odkupovanje lipovih cvetov. Razlog je bil v tem, da je del prebivalstva na Dolenjskem, da bi prišel do čim več lipovega cvetja in ga prodal tovarni, drevesa kar posekal. Prihodnje leto tako ni bilo več cvetja itd. Uničevanje človekovega okolja je vse bolj prisotna skrb in med množico pobud in gesel najdemo tudi, kako domorodno prebivalstvo v oddaljenih civilizacijah živi oziroma je znalo živeti v skladju z naravo. Za nas, ki smo tukaj v prevladujoče urbanih družbah, je opevanje tega odnosa do okolja brez veze. Seveda gre za napačen izračun, koliko prebivalstva je morala prehraniti in zaščititi pred škodljivimi naravnimi vplivi določena površina ozemlja. Gotovo bi bilo to mogoče tudi na današnjem prostoru Slovenije. Le da bi ta potem lahko preživel kakšnih 5000 ljudi. V ekonomskem smislu gre za še večji spregled. Govorimo namreč o tako imenovanem nabiralnem gospodarstvu, kjer se preživljamo le s stvarmi, ki jih naberemo (in na primitiven način ulovimo) v naravi. Kadar in dokler so vremenske razmere dobre, prostora pa je dovolj, živimo dobro, ko pa ne, pa slabo. Pri nabiralnem gospodarstvu gre torej v prvi vrsti za razpolaganje z darovi narave in ne s tem, kar smo proizvedli.

Pred kratkim sem imel možnosti pobliže spoznati dve okrožji v sosednji državi. Ne navajam njenega imena, da ne bi že s tem odgnal bralcev, ki so alergični, ko pride do primerjave z nekdanjo skupno državo. Gre za dve območji, ki sta v zadnjih desetletjih dosegli izjemne rezultate, a kjer bi o izjemnih darovih narave le težko govorili. Eno področje ima ravno prav ilovnato zemljo za trto, kot je imamo dovolj tudi pri nas. Drugo področje pa nima ničesar, česar nimamo mi n.pr. v Halozah. V prvem primeru so se posvetili vinogradništvu, ki pa je postalo le osnova za vse, kar je točno v drugi smeri od nabiralnega gospodarstva. Izmislili so si šanke na prostem in v zvezi z njimi vrsto praznikov vina, slanine, domačega kruha itd. itd. Da navdušenje obiskovalcev ne bi prehitro padla, so uveljavili tudi peko (italijanskega seveda) kostanja. Kjer ni trte, prebivalstvo na veliko proizvaja buče, iz katerih semen naredijo vse mogoče. Zavito v neštete dogodke jim to nato skupaj s stvarmi od največjega adrenalinskega parka v Evropi (ki sam po sebi ni nič posebnega, a je na njegovem parkirišču konec junija sredi tedna preko 80% avtomobilov imelo mariborsko registracijo) pa do enega najbolj prestižnih relijev starodobnikov v Evropi, ki ves konec tedna švigajo med trtami, seveda prinaša ustrezne gospodarske koristi.

Drugo okolje v isti sosednji državi nima niti pogojev za trto. Začnimo s statistiko. Pred desetletjem in več, je to okolje doma lahko zaposlilo 2% aktivnega prebivalstva, danes jih dela doma 40%. Sprejeli so ekonomsko logiko, da z nabiralnim gospodarstvom tudi poslej ne bo nič in prijeli v roke tisto, kar so pač imeli. Najprej sebe in sosede. Začeli so iskati in se povezovati v zvezi z vsem mogočim. Vklopili so vse od otrok pa do bank. Nadeli so si ime, ki obiskovalca preseneti, saj daleč okoli ni nobenega vulkana. Baje pa so nekoč v prazgodovini bili. Pričele so se pojavljati prenovljene kmetije, zemljišča so bila posajena s tradicionalnimi pridelki. Ti so dobili svojo znamko, komercialno pakiranje, prebivalci pa so se dogovorili, kdo bo imel kakšno vlogo pri proizvodnji končnih izdelkov, njihovem promoviranju in prodaji. Če kje zmanjka ljudi, vstopijo novi – razvili so zavest, da bo tudi uspešna prodaja sosedovega jabolčnega vina koristila tudi prodaji rebrc, ki jih pečejo v svoji gostilni. Seveda ima romantika svoje meje. Vendar se zavedajo tudi tega, zato so na široko odprli vrata vsem vrstam pobud, ki osmišljajo njihovo zgodbo, pa čeprav bi jih težko povezali z (malo) naravnimi danostmi, ki jih imajo. Tako se je tam s svojo tovarno znašel eden svetovnih čokoladnih mogotcev.

Primerjava se nudi sama od sebe, ko se srečaš s prakso na tej strani meje. Maribor, arena ob vznožju neverjetnega daru narave ob samem mestu - Pohorja, v kateri je cilj tekem svetovnega pokala za ženske, kopica naprav, žičnica, proga za poletno sankanje in petek. Ob pozni dopoldanski uri vse stoji. Oseba, ki bi lahko bila tam zaposlena, nismo je tega vprašali, odgovori, da pač v tem času nikogar ni, da pa bo vse delalo v soboto in nedeljo. Zakaj pa le takrat? Ker prej ni ljudi.

Vzporednic ob takšni logiki ni več težko potegniti. Neke vrste zabaviščni in rekreacijski park ni odprt, ker ni ljudi. Preko meje pa so ljudje, ker je odprt. Kdo naj torej začne? Ljudje naj začno najprej prihajati, da bo mogoče potem kaj delalo ali naj naprave kar delajo in bodo ljudje, ko bodo to videli, prišli?

Dilema ima v resnici močno ekonomsko vsebino, ki bi jo morali ekonomisti še posebej pa politiki veliko več razlagati. Kaže, da še zmeraj živimo v luči razmer, ki so že zdavnaj minile! Minili so časi, ko je bilo vsega premalo in je bilo ljudem na pot dovolj postaviti še tako skupaj zbito žičnico in je bila takoj polna. Časi, ko je bilo dovolj imeti za šankom le ene vrste brezalkoholno pijačo - cockto. Vsega je bilo premalo in mimoidoči smo pograbili vse, da bi le potešili žejo. Takrat, ko ljudi ni bilo (od 6.00 do 14.00 so itak vsi delali), so koče, žičnice itd. pač samevale. In vse mariborsko Pohorje je lahko čez leto resnično dajalo kruh dvema osebama. Danes je drugače in kar naredi stvar še lažjo, je treba le pogledati preko domače ograje in dobra praksa je tam na voljo. Zastonj se da videti, koliko ljudi lahko prehrani področje, na katerem narava komaj kaj ponuja. Dela je torej dovolj, le videti ga je treba, mi pravi polkmet iz Voličine pri Lenartu, ki je tudi kvalificiran v kovinarski stroki.  V času, ko večina ne more dobiti dela, on kar menja službo že zaradi majhne razlike v pogojih dela.

Enostavna primerjava z razmerami preko meje omogoči ugibanje ali se mogoče pri nas še zmeraj ne spogledujemo z nabiralnim gospodarstvom. Seveda ne gre za primerjavo z indijanci v porečju Amazonke, temveč so razlike do sosedov tiste, ki napeljujejo na takšno kritično primerjavo.

24 let upanja

Ekonomsko politiko vodi zmagovita politična opcija in pomeni politično ukrepanje – obračanje krmila na gospodarskem področju. Nacionalno politiko pri tem odločilno omejujejo članstvo v mednarodnih integracijah, razvoj tehnologije, velike gospodarske družbe in socialni partnerji. Čeprav to torej vemo, pa redko pomislimo na dejstva, da mora imeti ekonomska politika sploh začetne ekonomske pogoje za delovanje doma. To je, da se ljudje obnašamo po ekonomskih vzorcih – da delamo več, ko smo bolje plačani, da kupujemo manj, ko cene porastejo, da varčujemo več, ko so obresti višje in podobno. Takšno obnašanje ljudi in podjetij ima za uravnavanje z ekonomsko politiko podoben pomen, kot ga ima tok vode, ki ga okoli čolna naredi motor. Če tega ni, bo čoln obstal na mestu in lahko obračamo krmilo, kolikor hočemo, zgodilo pa se ne bo nič. Torej je uspešnost ekonomske politike najprej in zmeraj odvisna od gospodarskega ravnanja ljudi. Čim bodo ljudje ravnali po tipičnih ekonomskih vzorcih, čim več in večje bodo poslovne odločitve, čim več bo trgovine, bolj intenziven in stabilen bo tok. Takoj ugotovimo, da je s tem povezano določeno dobronamerno in pošteno ravnanje ekonomskih subjektov – te lastnosti so odločilne za zaupanje in s tem za število in velikost transakcij. Šele potem pride na vrsto strokovnost in znanje vlade in njenih ministrov, njihova profesionalnost (sposobnost za organiziranje resorjev), več optimizma in ostale lastnosti, kjer smo kritični do ekonomske politike v Sloveniji.

V Sloveniji se radi pohvalimo s prednostmi, ki smo jih dobili v času večstoletnega bivanja v Avstriji. Spomnimo se razočaranja bivših avstrijskih vojakov – Slovencev, ki so se že v času 1. svetovne vojne pričeli priključevati takratni srbski in bodoči jugoslovanski vojski. Skupen imenovalec tega razočaranja je bilo teptanje osnovnih človekovih pravic, ki jih je takratna Avstrija vendar že poznala, otomanska podrejenost vojakov nasproti oficirjem in kot posledica vsega slaba učinkovitost takratne srbske armade. Težko bi rekli, da se ta naša 70 letna izkušnja v Jugoslaviji danes poleg svetovljanstva in širokopoteznosti, ki pa se ga od nekoč bratskih narodov še zmeraj lahko učimo, ne pozna v slabšem odnosu do ljudi, ki niso blizu politične in ekonomske moči. Primer je lahko zaostali odnos managementa do človeškega dejavnika, ki ga je v svoji študiji še pred nastopom finančne in ekonomske krize izmerilo Združenje manager. Vendar pa po vseh sodobnih teorijah prav človeški faktor z znanjem in lojalnim prispevkom šele osmišlja kapital oziroma tehnologijo.  Tukaj pa je še odnos dosedanjih vlad do sindikatov, ki so se za takšne razmere usposobili in se sedanji vladi končno povzpeli na glavo.

Na žalost pa se podcenjujočega odnosa do ljudi nismo znali otresti tudi ekonomisti. Ta stil je prevladal v Sloveniji in je spremljal potek tranzicije, ki jo težke naloge šele čakajo. Postopnost v reformah, »slovenske posebnosti«, nacionalni interes in razumevanje socialne družbe, ki je postala družba pravic v delitvi ne glede na proizvodnjo, vendarle upoštevajo prebivalce Slovenije kot nesposobne prevzeti odgovornost za lastno usodo, kaj šele prispevati k rasti EU. Zanimala naj bi nas dobrohotnost vladarjev, poslušni volivci pa naj le še potrpimo, da bodo zavoženi politični projekti končno kaj prinesli tudi ljudem. Na raznih »intelektualnih sejmih« in preko medijev govorniki, v katerih življenjepisih praviloma ne bomo našli ustvarjanja ali uspešnega vodenja podjetij ali institucij, prodajajo sliko tujcev, ki nam ponujajo zasužnjenost, brezobzirnega trga in kličejo po uporu in revoluciji proti tržnemu gospodarstvu, ki ga sploh izkusili niso.

Dan pred 24. rojstnim dnevom Slovenije, je mariborski Večer na spletu izvajal anketo med bralci o tem, kaj potrebuje Slovenija ob svojem jubileju. Rezultati so postajali jasni že po preseganju števila odgovorov 200 in 300 in se tudi po preseganju števila odgovorov 600 niso več spremenili. Strokovnost (9%), profesionalnost (5%) in pogum ter optimizem (3%) so daleč zaostajali za željo po več poštenosti, ki je v ospredju za več kot tri četrt respondentov (76%). Takoj pripomnimo, da bi kakšna druga želja navedena v anketi te rezultate lahko dodobra spremenila – n.pr. želja po več socialnosti. Vseeno pa tudi obstoječa konstelacija lahko pomeni nov (ne vem kateri že) znak nosilcem politične in ekonomske moči, kaj volivci od njih pričakujemo. Če bi lahko, kot pravimo zgoraj, vprašanja na anketi lahko zgledala tudi drugače, je željo po več poštenosti moč razpoznati iz 24 voščil in želja Sloveniji ob 24. rojstnem dnevu. Trem respondentom dokaj različnih poklicev, ki jo izrečejo neposredno, lahko prištejemo še štiri, ki o želji po več poštenosti govorijo posredno.

Najbolj zanimivo je, da nepoštenost najbolj odkrito zaskrbi respondenta, ki je po poklicu kmet. Zakaj? Zaradi tega, ker na koncu družba in seveda ekonomska politika potrebujejo več tega, kar so nas naučile že mame oziroma starši. Seveda je vprašanje, kako so nas v času odraščanja in kasneje nato preobrazile velike igre, kjer nastopata politična moč in denar, a vedeti moramo, da nas to ne bo pripeljalo nikamor. Ni potrebno nobenih velikih izračunov in ne vem, kakšnega posebnega znanja ekonomije, da ugotoviš, da bo nezaupljiv  odnos do dobrih kupcev, ki bi bili pripravljeni plačati več, te odgnal in se bomo na koncu otepali s slabšimi, ki bodo torej hoteli plačati manj.

Sedanji predsednik vlade je v predvolilnem boju zelo poudarjal poštenost. Gotovo je mislil na večjo poštenost od te, ki jo je pripisoval dotedanjim politikom in poslancem. Vendar, kot vidimo sedaj, to ni dovolj. Zgodbam o neupravičenem jemanju denarja davkoplačevalcev kar ni konca, če se omejimo le na to kategorijo. Je torej nepoštenost v nas? Če spremljamo dnevna poročila iz tujine, bi jo prej lahko upoštevali kot splošno človeško lastnost, kot pa kakšen poseben slovenski fenomen. Glede na korupcijske zgodbe tudi z vrhov politike, pa je že na pogled vseeno večji, kot ga vidimo v državah, s katerimi se želimo primerjati. Na to vprašanje kot ekonomist ne znam odgovoriti. Vprašanje pa je, kdaj bomo dovolj razumeli humaniste, kadar na to opozarjajo in jim bomo sposobni slediti. Seveda do takšnih velikih sprememb ne pripelje še tako široko spoznanje, temveč podobno kot razumevanje tržnega gospodarstva tudi te potrebujejo čas. Do takrat pa lahko želim naši državi, da bi čim več ljudi zgradilo svojo osebno vizijo na vrednotah, ki so skladne s tistimi, kar so nam jih dali naši starši.

Veš poet svoj dolg? Kdaj se bomo izobraženci in še posebej n.pr. ekonomisti spomnili začetnih znanj iz ekonomije, ki govorijo o temeljnem pogoju za delovanje gospodarstva? Od prve delitve dela in trgovanja naprej, je to zaupanje v enak (dober) namen partnerja, trgovca, kupca in končno v ekonomsko politiko. Četudi s tem ponavljam sebe in še koga drugega, pa gre tudi tu za zgled, ki ga vendar daje politika.

  

Voz pred konjem

V Sloveniji se veliko izobraženih ljudi in ljudi, ki imajo vpliv, ukvarja s stvarmi, ki naj bi nam izboljšale življenje. Ko beremo, kje vse moramo še napredovati, se vidi, kot da se ta družba ukvarja s problemi, ki so tipični za visoko razvito državo s trdno demokracijo in ekonomijo. Bojim pa se, da zahteve po visoki kakovosti življenja, ki jo prinaša čisto okolje, zadostno financirano zdravstvo, šolstvo, kultura itd. velikokrat temeljijo na napačnih pričakovanjih. V njegovi zadnji izjavi na sestanku z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko je finančni minister lahko pokazal na oživljanje gospodarstva v Sloveniji, a je hkrati korektno opozoril, da še zdaleč ni čas za predah. To, kar je je na diplomatskem parketu običajna izjava, bi morali doma razumeti, da moramo počasi pričakovanja prilagoditi našim gospodarskim rezultatom. Sliši se izpeto, a na koncu bomo lahko porabili toliko, kot bomo proizvedli. To imenujemo trajnostna ekonomija.

Kulturni in demokratični primanjkljaj nam preprečujeta, da bi to spoznal dovolj velik del volilnega telesa, zaradi česar različne interesne skupine izvajajo nenehen pritisk na politiko, da jim mora država omogočiti večji kos pogače. Oba primanjkljaja bi lahko merili tudi po tem, da se v dobrih časih možnosti, ki jih daje gospodarska rast, hitro spremenijo v pravice. Tako se mora zaradi splošnega nezaupanja v demokracijo in dobronamernost oblasti, vsaka nova korist, ki jo omogoči gospodarska rast, takoj zacementirati v nekem dokumentu. Zaradi tega se v fazi gospodarskega nazadovanja področja, kjer za dosežene visoke standarde storitev enostavno zmanjka financ, spremenijo v politični problem. Milo rečeno bi zato težko rekli, da imamo v Sloveniji na kateremkoli področju opraviti s trajnostno kulturo in politiko. Seveda pri tem mislim tudi na javno prisvojeno navado, ko se brez vsake slabe vesti v lasten žep spravlja  denar davkoplačevalcev in to mimo namena, zaradi katerega je bil pobran. Vsi vemo, da je v urejenih, trajnostnih ekonomijah to nemogoče.

V zadnjem času je spet oživela pobuda, da pristopimo k oblikovanju zaveze za trajnostni razvoj Slovenije. Osrednja teža iniciative je kot po navadi namenjena očuvanju naših lepih voda, gozdov, sonaravni energiji itd. Skratka cilji, proti katerim bi težko kdo rekel karkoli. Ekonomist mora tukaj pripomniti, da seveda ne gre le za lepše in bolj zdravo okolje, temveč je v današnjem razpoloženju na svetu zmeraj v prednosti tisti, ki bo omogočal proizvodnjo s čim manj škodljivo uporabo virov. To prednost trgi tudi bogato nagradijo in sem seveda zato, da ekološko pričnemo ravnati kar vsi.

Vendar pa tukaj po mojem mnenju izpuščamo eno nalogo in to glavno. V literaturi trajnostno ravnanje vključuje nujne sestavne dele, kot so: ekologija, ekonomija, politika in kultura. Če se lahko vsaj delno priključimo gornjim argumentom, moramo ugotoviti, da bo brez izboljšanja splošne kulture, demokracije in politike tudi prizadevanje za izboljšanje življenjskega okolja prejkone tek na kratke proge. Zaostajanje pri reformah, lastništvo države v gospodarstvu, kot ga ne poznajo nikjer v Evropi in temu primerno vmešavanje dnevne politike v poslovanje velikih družb pač niso stvari, ki sestavljajo trajnostno ekonomijo. Seveda velja enako za demokratično in politično zrelost, ki sta še globoko v tranzicijski fazi razvoja.

Zaradi tega moramo reči, da očitno še naprej pri prizadevanjih za visoke – denimo ekološke standarde vpregamo voz pred konja. Posledice pa bodo, da pri takšnem trajnostnem razvoju ciljev ne bomo dosegali trajnostno, temveč bomo morali zaradi ekonomskih neravnovesij (tudi kot posledice zaostanka na področju demokracije in politike) od njih znova in znova odstopati. S tem pa bo šel tudi tukaj v nič del naložb v izboljšanje okolja, ki jih sicer lahko le podpremo.

 

Ali je čas za program?

Za to, kar se v zadnjem času počne s slovenskimi volivci, obstaja le en izraz. Opravičujem se, ker moram tokratni sestavek začeti tako: sramota. Avtorjeve ponavljajoče pripombe, da profesorji ne spadamo v politiko, so moj strokovni pogled. Kot odločevalec pri ekonomski politiki – to pomeni kolektivno akcijo, se pač ne more pojavljati nekdo, ki nima zgrajene kolektivne (politične ) podpore. A je treba razumeti javno mnenje, ki sanja o strokovnosti vsakega novega ministra, ki prihaja. Gre za to, da ljudje visoko izobraženost, akademski in univerzitetni naziv povezujejo tudi z drugačnim (moralnim) ravnanjem. Potem pa se praktično v enem tednu podre vsa ta predstava. Ne le informacije o vzporednem profesorjevanju ali o jemanju priložnosti mlajšim. Pika na i je tožba ugledne univerze proti tistemu, ki je prinesel slabo vest.

Gre za univerzo, za koga pa. V Sloveniji govorimo o zmagovalcih in poražencih tranzicije, za univerzo pa lahko gladko rečemo, da se ji je enostavno izognila. Delno so k temu doprinesli zaslužki zaradi navala na izredni študij (status) v 90. letih, delno pa zaostala družba, ki je mižala pred privilegiji v nekoč nedotakljivimi zdravstvu, sodstvu in torej na univerzi. O tem lahko vsak od bralcev navede vrsto primerov in mi jih tukaj ni treba naštevati. Raje se posvetim mojemu skromnemu prispevku, kaj bi po mojem moral vsebovati trajnostni program delovanja visokega šolstva v Sloveniji. Ni mi nerodno reči, da je le malo tega zraslo na mojem zeljniku: večino sem spoznal pri obiskih na univerzah v razvitih državah. Za kakšen poseben odmev nimam velikih pričakovanj: če gledamo, koliko denarja davkoplačevalcev je bilo porabljenega za razne štipendije v tujini in kako malo smo prinesli od tam, mi je jasno, da ne gre za slepoto, temveč za zavestno dejanje. Ali kot mi je v 90. letih odgovoril po vseh merili ugleden kolega na univerzi. Ko sem predlagal, da iščimo poti k sodobni univerzi s prevzemanjem prakse iz tujine in da se začnemo naslanjati na gospodarstvo, mi je odvrnil: »pa kaj bomo spreminjali, saj nam gre dobro«.

Pa gremo vseeno. Brez sprenevedanja. Najpomembneje bi bilo obrniti krmilo v smeri družbeno odgovorne in koristne univerze. Za začetek kar finančno odgovorne in pregledne: vsak evro davkoplačevalcev mora povečati znanje in napredek v družbi bolj, kot če bi ga potrošili za drago uro ali križarjenje. Za univerzo to pomeni čiste račune do financerjev – torej davkoplačevalcev, da je njihov denar bil porabljen za namen, s katerim je bil zbran.

Da bi dobili visokošolski sistem, ki bi bil vpet v družbo, bi morali izvesti na univerzi delitev na programe ali fakultete, ki so nacionalnega pomena in na tiste, katerih področja so neposredno predmet zanimanja gospodarstva. Etnologija, slavistika ipd. se naj še naprej financirajo v okviru programa razvoja nacionalnih disciplin s posebnim pomenom. Ekonomija, pravo, poslovne vede, tehnika pa se ne le lahko pohvalijo z zanimanjem gospodarstva, temveč od tam izpod varne peruti državnega financiranja blestijo zasebniki kot posamezne osebe ali instituti. Vsi ti za dodatne vire osebnih financ pridno nastavljajo klobuk, na katerem piše (javna) univerza ali fakulteta. Ko pride do pogodb, pa so na njih velikokrat napisani zasebni instituti in s.p. Ko bomo rekli bobu bob, bomo spoznali, da je naložba davkoplačevalcev v nekatere programe nacionalnega pomena smiselna, pri drugih pa naj se za del financ (tega se po novem da tudi lepo izračunati) programi in fakultete obrnejo na gospodarstvo in na javno upravo, ki potrebuje znanje univerzitetnih strokovnjakov pri svojem delu. Prijatelji, katerih znanje je res nepogrešljivo, se bodo iz sistema javnega financiranja, kjer bodo plače dogovorjene glede na njihov pomen za univerzo, želeli izločiti, in bodo svojo nepogrešljivost dokazovali v konkurenci z drugimi, ki bodo mislili enako, ter v miru služili na trgu znanja. Seveda brez sinekure javne (čeprav torej premajhne) plače.

Na zadnjem javnem nastopu ministrice, pred visokošolskimi deležniki v marcu se je pokazalo, da študentski predstavniki z javnih univerz še niso prišli preko leta 1991. Medtem ko so udeleženci razprave o novem konceptu Zakona o visokem šolstvu dobro pripravljeni razpravljali o pomanjkljivostih predloga, je bila usklajenost študentskih vrst sicer dobra. A težko bi se spomnili česar drugega iz njihovih zahtev, kot je to, da je treba dati več denarja. Iz teh vrst prihaja naša prihodnost in se je treba našim mladim v visokošolskem sistemu bolj posvetiti kot doslej. Le počasi se ureja študentsko delo, pridno jih poneumljajo tudi politiki: ko je pred leti morala oditi ena od slovenskih vlad, je nek učenjak izjavil: ».. tako, sedaj pa bodo lahko naši študenti tudi iskali delo v poklicih, za katere so študirali«... Najprej ne pozabimo: specifičen položaj študentskih oblasti je posledica takratnega prizadevanja ZK, da se nadzira in uravnava dogajanje na univerzah. Na zunaj še zdaj na te čase spominja funkcija prorektorja za študentske zadeve ali pa možnost, da se izpit (na brezplačni univerzi) odpravlja 6x. Mogoče površno berem vesti, a ne spomnim se študentskih intervencij zaradi zaprtih programov na univerzi, zaradi ex-cathedra predavanj, zaradi neustrezne literature, zaradi slabo razvitega tutorskega sistema ali podobnega. Zasaditi bo treba globoko - po mojem mnenju najbolj pri gornji pavlihovski izjavi  okoli izbire poklicov. Ni treba vedeti veliko, da ugotoviš, da nam danes niso z gotovostjo poznani poklici prihodnosti. Torej ni mogoče pričakovati, da bi z najboljšimi ljudmi (ne le iz Slovenije) sestavili program, ki bi ga potrdile futurološke študije delodajalcev. Tudi, če bi v tem uspeli, bi jim priprave in akreditacija vzeli vsaj eno leto. Nato bi moral program dati prve diplomante, ki bi se merili na trgu dela (3+2 leti oz. po slovenskem izumu 7 let). Po teh osmih letih bi se potem povečal vpis na dotični program. Spet bi po (s strani »študentov« priborjenih) 7 letih prišli na trg dela študenti in to v resnici programa, ki bi bil star 15 let. Verjamem, da to ne bi povzročilo problemov na trgu dela edino študentom teologije – vsem ostalim pa še kako.

Zato je eden odgovorov za povečanje možnosti diplomantov na trgu dela v dajanju prednosti akciji pred statusom. To pomeni, da se pri izbiri študija in po diplomi zavedaš, da boš moral najti način, da boš koristil skupnosti. Ne pa da upaš, da bo na oblasti politična opcija, ki bo delila delovna mesta za poklice, za katerih programe pač ponuja visokošolski sistem. Leta, ki jih preživiš v izobraževalnem sistemu, so leta pridobivanja znanja, svetovnega pogleda, skratka kravžljanja možganov. Razen če gre za zdravnike, pravnike, graditelje mostov in ostale ozko strokovne poklice, je pri ostalih poklicih možnost velike gibljivosti na trgu dela. Kar se sicer začne pri starših in se nadaljuje v šolanju, je odnos do dela in delovna etika.

Šolnine, seveda. Predvsem sedanje brezplačno šolstvo ni socialno. Nesocialnost sedanjega sistema brezplačnega šolanja ima vsaj dva obraza. Najprej za javne univerze plačujemo vsi, ki karkoli plačujemo v proračun. To smo vsi – eni bolj, eni pa manj. Tisti, ki plačujejo manj, imajo tak položaj zaradi nizkih dohodkov. A vseeno plačajo, ko kupijo gorivo, oblačila, energijo itd. Ljudje na tej strani nimajo možnosti, da bi poslali otroke na univerzo. Tam pa so tisti, ki v proračun sicer plačujejo več, a kaj ima to s talentom mladih ljudi? Lahko si privoščijo večjo porabo, šolanje otrok na univerzi brez šolnine. Ampak k temu, da jim ni treba plačati šolnine, prispevajo tudi tisti, ki torej ne morejo na univerzo. Narobe svet. Ali pa naslednji primer: vi ste bili dober učenec in dijak, nato ste odšli na univerzo in jo v doglednem času tudi dokončali. V tem času niste plačevali davkov in imeli ste šolanje zastonj. Vaš sošolec je vseeno iz katerih razlogov izstopil iz sistema po osnovni šoli, se šel učit in se zaposlil s 17 leti. Plačeval je v proračun – najprej manj, nato pa več. Pri denimo 25 letih smo se mu na trgu dela priključili še mi. Gosposko – po tem, ko je tudi prispeval k našem šolanju, smo zaradi uspešne naložbe na trg znanja stopili s plačo, ki je že takoj višja od njegove in izgledi za naprej so za še večjo razliko. Kar takole.

Seveda ni treba iti na vrat na nos z neposrednim prenosom tuje prakse, temveč se da pogledati tudi po domačih logih. Zagotovo se bo našla vrsta primerov, kako se tudi v delu visokega šolstva, ki se financira le iz šolnin, da najti dobro prakso na področju pedagoškega dela s študenti. Lahko bomo srečali odličnost pri dostopu študentov do znanja vrhunskih praktikov ali pa izdela tutorski sistem, ki spominja že na dobre univerze v tujini.

Ne mislim, da imamo v Sloveniji politično opcijo, ki bi znala speljati program z elementi preglednosti univerze, o katerih govorim. Še večji problem bi bilo dobiti konsenz s strani študentov. Ne dvomim, da bo kritična masa univerzitetnih deležnikov še naprej podpirala vsemogoče nenormalnosti pod krinko slovenskih posebnosti in pridobljenih pravic (pa čeprav v nenormalnem sistemu). To se bo videlo tako, da se bodo (finančne) nenormalnosti pometle pod preprogo. Pa četudi je bil zapravljena prednost, ki smo jo izobraženci imeli pred politiko.