Za to, kar se v zadnjem času počne s slovenskimi
volivci, obstaja le en izraz. Opravičujem se, ker moram tokratni sestavek
začeti tako: sramota. Avtorjeve ponavljajoče pripombe, da profesorji ne spadamo
v politiko, so moj strokovni pogled. Kot odločevalec pri ekonomski politiki –
to pomeni kolektivno akcijo, se pač ne more pojavljati nekdo, ki nima zgrajene
kolektivne (politične ) podpore. A je treba razumeti javno mnenje, ki sanja o
strokovnosti vsakega novega ministra, ki prihaja. Gre za to, da ljudje visoko
izobraženost, akademski in univerzitetni naziv povezujejo tudi z drugačnim
(moralnim) ravnanjem. Potem pa se praktično v enem tednu podre vsa ta
predstava. Ne le informacije o vzporednem profesorjevanju ali o jemanju priložnosti
mlajšim. Pika na i je tožba ugledne univerze proti tistemu, ki je prinesel
slabo vest.
Gre za univerzo, za koga pa. V Sloveniji govorimo
o zmagovalcih in poražencih tranzicije, za univerzo pa lahko gladko rečemo, da
se ji je enostavno izognila. Delno so k temu doprinesli zaslužki zaradi navala
na izredni študij (status) v 90. letih, delno pa zaostala družba, ki je mižala
pred privilegiji v nekoč nedotakljivimi zdravstvu, sodstvu in torej na
univerzi. O tem lahko vsak od bralcev navede vrsto primerov in mi jih tukaj ni
treba naštevati. Raje se posvetim mojemu skromnemu prispevku, kaj bi po mojem
moral vsebovati trajnostni program delovanja visokega šolstva v Sloveniji. Ni
mi nerodno reči, da je le malo tega zraslo na mojem zeljniku: večino sem spoznal
pri obiskih na univerzah v razvitih državah. Za kakšen poseben odmev nimam
velikih pričakovanj: če gledamo, koliko denarja davkoplačevalcev je bilo
porabljenega za razne štipendije v tujini in kako malo smo prinesli od tam, mi
je jasno, da ne gre za slepoto, temveč za zavestno dejanje. Ali kot mi je v 90.
letih odgovoril po vseh merili ugleden kolega na univerzi. Ko sem predlagal, da
iščimo poti k sodobni univerzi s prevzemanjem prakse iz tujine in da se začnemo
naslanjati na gospodarstvo, mi je odvrnil: »pa kaj bomo spreminjali, saj nam
gre dobro«.
Pa gremo vseeno. Brez sprenevedanja. Najpomembneje
bi bilo obrniti krmilo v smeri družbeno odgovorne in koristne univerze. Za
začetek kar finančno odgovorne in pregledne: vsak evro davkoplačevalcev mora povečati
znanje in napredek v družbi bolj, kot če bi ga potrošili za drago uro ali
križarjenje. Za univerzo to pomeni čiste račune do financerjev – torej
davkoplačevalcev, da je njihov denar bil porabljen za namen, s katerim je bil
zbran.
Da bi dobili visokošolski sistem, ki bi bil vpet v
družbo, bi morali izvesti na univerzi delitev na programe ali fakultete, ki so
nacionalnega pomena in na tiste, katerih področja so neposredno predmet
zanimanja gospodarstva. Etnologija, slavistika ipd. se naj še naprej financirajo
v okviru programa razvoja nacionalnih disciplin s posebnim pomenom. Ekonomija,
pravo, poslovne vede, tehnika pa se ne le lahko pohvalijo z zanimanjem
gospodarstva, temveč od tam izpod varne peruti državnega financiranja blestijo
zasebniki kot posamezne osebe ali instituti. Vsi ti za dodatne vire osebnih
financ pridno nastavljajo klobuk, na katerem piše (javna) univerza ali
fakulteta. Ko pride do pogodb, pa so na njih velikokrat napisani zasebni
instituti in s.p. Ko bomo rekli bobu bob, bomo spoznali, da je naložba
davkoplačevalcev v nekatere programe nacionalnega pomena smiselna, pri drugih
pa naj se za del financ (tega se po novem da tudi lepo izračunati) programi in
fakultete obrnejo na gospodarstvo in na javno upravo, ki potrebuje znanje
univerzitetnih strokovnjakov pri svojem delu. Prijatelji, katerih znanje je res
nepogrešljivo, se bodo iz sistema javnega financiranja, kjer bodo plače
dogovorjene glede na njihov pomen za univerzo, želeli izločiti, in bodo svojo
nepogrešljivost dokazovali v konkurenci z drugimi, ki bodo mislili enako, ter v
miru služili na trgu znanja. Seveda brez sinekure javne (čeprav torej
premajhne) plače.
Na zadnjem javnem nastopu ministrice, pred
visokošolskimi deležniki v marcu se je pokazalo, da študentski predstavniki z
javnih univerz še niso prišli preko leta 1991. Medtem ko so udeleženci razprave
o novem konceptu Zakona o visokem šolstvu dobro pripravljeni razpravljali o
pomanjkljivostih predloga, je bila usklajenost študentskih vrst sicer dobra. A
težko bi se spomnili česar drugega iz njihovih zahtev, kot je to, da je treba
dati več denarja. Iz teh vrst prihaja naša prihodnost in se je treba našim
mladim v visokošolskem sistemu bolj posvetiti kot doslej. Le počasi se ureja
študentsko delo, pridno jih poneumljajo tudi politiki: ko je pred leti morala
oditi ena od slovenskih vlad, je nek učenjak izjavil: ».. tako, sedaj pa bodo
lahko naši študenti tudi iskali delo v poklicih, za katere so študirali«... Najprej
ne pozabimo: specifičen položaj študentskih oblasti je posledica takratnega
prizadevanja ZK, da se nadzira in uravnava dogajanje na univerzah. Na zunaj še
zdaj na te čase spominja funkcija prorektorja za študentske zadeve ali pa
možnost, da se izpit (na brezplačni univerzi) odpravlja 6x. Mogoče površno
berem vesti, a ne spomnim se študentskih intervencij zaradi zaprtih programov
na univerzi, zaradi ex-cathedra predavanj, zaradi neustrezne literature, zaradi
slabo razvitega tutorskega sistema ali podobnega. Zasaditi bo treba globoko -
po mojem mnenju najbolj pri gornji pavlihovski izjavi okoli izbire poklicov. Ni treba vedeti
veliko, da ugotoviš, da nam danes niso z gotovostjo poznani poklici
prihodnosti. Torej ni mogoče pričakovati, da bi z najboljšimi ljudmi (ne le iz
Slovenije) sestavili program, ki bi ga potrdile futurološke študije delodajalcev.
Tudi, če bi v tem uspeli, bi jim priprave in akreditacija vzeli vsaj eno leto.
Nato bi moral program dati prve diplomante, ki bi se merili na trgu dela (3+2
leti oz. po slovenskem izumu 7 let). Po teh osmih letih bi se potem povečal
vpis na dotični program. Spet bi po (s strani »študentov« priborjenih) 7 letih
prišli na trg dela študenti in to v resnici programa, ki bi bil star 15 let.
Verjamem, da to ne bi povzročilo problemov na trgu dela edino študentom
teologije – vsem ostalim pa še kako.
Zato je eden odgovorov za povečanje možnosti
diplomantov na trgu dela v dajanju prednosti akciji pred statusom. To pomeni,
da se pri izbiri študija in po diplomi zavedaš, da boš moral najti način, da
boš koristil skupnosti. Ne pa da upaš, da bo na oblasti politična opcija, ki bo
delila delovna mesta za poklice, za katerih programe pač ponuja visokošolski
sistem. Leta, ki jih preživiš v izobraževalnem sistemu, so leta pridobivanja
znanja, svetovnega pogleda, skratka kravžljanja možganov. Razen če gre za
zdravnike, pravnike, graditelje mostov in ostale ozko strokovne poklice, je pri
ostalih poklicih možnost velike gibljivosti na trgu dela. Kar se sicer začne
pri starših in se nadaljuje v šolanju, je odnos do dela in delovna etika.
Šolnine, seveda. Predvsem sedanje brezplačno
šolstvo ni socialno. Nesocialnost sedanjega sistema brezplačnega šolanja ima
vsaj dva obraza. Najprej za javne univerze plačujemo vsi, ki karkoli plačujemo
v proračun. To smo vsi – eni bolj, eni pa manj. Tisti, ki plačujejo manj, imajo
tak položaj zaradi nizkih dohodkov. A vseeno plačajo, ko kupijo gorivo,
oblačila, energijo itd. Ljudje na tej strani nimajo možnosti, da bi poslali
otroke na univerzo. Tam pa so tisti, ki v proračun sicer plačujejo več, a kaj
ima to s talentom mladih ljudi? Lahko si privoščijo večjo porabo, šolanje otrok
na univerzi brez šolnine. Ampak k temu, da jim ni treba plačati šolnine,
prispevajo tudi tisti, ki torej ne morejo na univerzo. Narobe svet. Ali pa
naslednji primer: vi ste bili dober učenec in dijak, nato ste odšli na univerzo
in jo v doglednem času tudi dokončali. V tem času niste plačevali davkov in
imeli ste šolanje zastonj. Vaš sošolec je vseeno iz katerih razlogov izstopil
iz sistema po osnovni šoli, se šel učit in se zaposlil s 17 leti. Plačeval je v
proračun – najprej manj, nato pa več. Pri denimo 25 letih smo se mu na trgu
dela priključili še mi. Gosposko – po tem, ko je tudi prispeval k našem šolanju,
smo zaradi uspešne naložbe na trg znanja stopili s plačo, ki je že takoj višja
od njegove in izgledi za naprej so za še večjo razliko. Kar takole.
Seveda ni treba iti na vrat na nos z neposrednim
prenosom tuje prakse, temveč se da pogledati tudi po domačih logih. Zagotovo se
bo našla vrsta primerov, kako se tudi v delu visokega šolstva, ki se financira
le iz šolnin, da najti dobro prakso na področju pedagoškega dela s študenti.
Lahko bomo srečali odličnost pri dostopu študentov do znanja vrhunskih
praktikov ali pa izdela tutorski sistem, ki spominja že na dobre univerze v
tujini.
Ne mislim, da imamo v Sloveniji politično opcijo,
ki bi znala speljati program z elementi preglednosti univerze, o katerih
govorim. Še večji problem bi bilo dobiti konsenz s strani študentov. Ne dvomim,
da bo kritična masa univerzitetnih deležnikov še naprej podpirala vsemogoče
nenormalnosti pod krinko slovenskih posebnosti in pridobljenih pravic (pa
čeprav v nenormalnem sistemu). To se bo videlo tako, da se bodo (finančne)
nenormalnosti pometle pod preprogo. Pa četudi je bil zapravljena prednost, ki
smo jo izobraženci imeli pred politiko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar