Na ta dolg opozarjajo gospodarski deležniki v Sloveniji, ko
kažejo svoje razočaranje, ko v proračunih za leti 2016 in 2017 ni zaznati
obljub, ki jih je dajal finančni minister glede reformiranja financ. Moramo
vedeti, da vsaj s stališča Evropske komisije potekajo prizadevanja slovenskega
finančnega ministra v povsem ozkem koridorju, ki meji na misijo nemogoče. Na
eni strani pričakuje komisija javnofinančno vzdržnost in zniževanje
javnofinančnega primanjkljaja, na drugi strani pa že kara Slovenijo, da z
novimi odločitvami preveč teže polaga na privijanje fiskalnega vijaka, manj pa
na vzpodbujanje rasti. Zadaj pa je še grožnja, ko pridno rase strukturni primanjkljaj – to je
tisti, kini posledica krize ali pokrivanja bančne luknje.
Na nezadovoljstvo vseh proračuna za leti 2016 in 2017 kljub
obljubam bolj zaupata stabilnim javnim prihodkom iz naslova davkov oziroma
zmanjšanja davčnih olajšav (investicije ter raziskave in razvoj) kot pa temu,
da bodo inovativnejši, produktivnejši in prodornejši v gospodarski sferi voz
enkrat dokončno potegnili iz blata. Za to je zmanjkalo tudi majhne tolažbe, ki
jo je obljubljala razširitev dohodninskih razredov.
Pri pogajanjih vlade s koristniki proračuna se jasno pokaže, da
drži teza, da strokovnjaki nimajo pravih možnosti na političnem parketu. To
dokazujejo že prislovična popuščanja do plačnih zahtev v javnem sektorju. Tam
se je doslej najbolj pokazalo, kaj se zgodi, če si nasproti stojita na eni
strani vlada, polna ljudi, v katerih strokovnost ni dvomiti, na drugi strani pa
sindikati, ki jih že leta vodijo predstavniki z dolgoletnimi političnimi
izkušnjami in znanjem, kako onemogočati reforme (in s tem ekonomsko politiko
sploh).
Odločen prvi odziv predsednika vlade na stavko policistov tako
še ne more pomeniti spremembo kurza vlade pri pogajanjih. Prej kaže na
spoznanje, da je po praskah, ki jih je doslej vsakič utrpela pri pogajanjih s
sindikati, prišla v kot, od koder koraka nazaj več ni. Logična posledica
takšnih razmer je, da - v jeziku teorije ekonomske politike vlada sprejema
predvsem lahke naloge. Pri sprejemu proračunov se to kaže, da se nadaljuje
logika zaupanja v državno intervencijo pred upanjem, ki ga daje uspešno tržno gospodarstvo.
Na to kaže tudi odnos do lastništva, kjer so nam postregli z res eklektičnim
spiskom strateških državnih naložb.
Vseeno pa najdemo pri kritikah zadnjih proračunskih odločitev novo situacijo. Ne le, da okornosti pri zmanjševanju stroškov dela nasprotujejo Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije Trgovinska zbornica Slovenije itd. Proti njim zaradi mačehovskega odnosa do nagrad zaposlenim javno nastopajo tudi sindikati.
Sliko o sporočilu vlade s proračunoma za prihodnji dve leti
dopolnjuje tudi ohranjanje davčne stopnje 25% za dividende in deleže v dobičku.
To je jasno sporočilo, da se še naprej ne računa na samoodgovornost
prebivalstva za njihovo prihodnost, s katero bi povečali dostop do financ
projektom v gospodarstvu, ki bi ob tudi še drugih ukrepih v njihov prid potem
lahko več zaposlovalo in zmanjševalo vsaj potrebo po socialnih transferih. Na
to, na katero stabilnost zaposlovanja računajo zadnje slovenske vlade, kažejo
tudi sicer tudi gibanja na področju mase plač od začetka zadnje finančne in
gospodarske krize do danes. Med tem, ko so si ob stalnem povečevanju
zaposlovanja v javnem sektorju njihovi sindikati spet izborili poldrugo
stotnijo milijonov za povečanje te mase, je ta v zasebnem sektorju po letu od
leta 2008 do sedaj padla.
Skupaj vzeto tako tudi ta vlada nadaljuje s kurzom, ki izključuje potrebe po reformah. Ne računa na zagon gospodarstva, ki bi omogočil ohranjanje socialnih standardov na ravni, ki si jo lahko dovolimo, temveč računa na večino na strani borcev za doseženo ne glede na gospodarske možnosti. S tem tudi ta vlada v resnici le sledi neformalno sprejetemu družbenemu konsenzu, ki se kaže na volitvah in dejansko tudi prevladuje v javnosti: pravičneje je, da država (od kjerkoli že) pridobi sredstva in nam jih deli po nekem splošno sprejemljivem ključu, kot pa da bi se nekateri nad nami vzeli pobudo in se vzpeli nad nas – četudi z blagoslovom visoke produktivnosti in trga.
