Nabiralno gospodarstvo

Spomnim se informacije pred desetletji, ko naj bi Krka omejila odkupovanje lipovih cvetov. Razlog je bil v tem, da je del prebivalstva na Dolenjskem, da bi prišel do čim več lipovega cvetja in ga prodal tovarni, drevesa kar posekal. Prihodnje leto tako ni bilo več cvetja itd. Uničevanje človekovega okolja je vse bolj prisotna skrb in med množico pobud in gesel najdemo tudi, kako domorodno prebivalstvo v oddaljenih civilizacijah živi oziroma je znalo živeti v skladju z naravo. Za nas, ki smo tukaj v prevladujoče urbanih družbah, je opevanje tega odnosa do okolja brez veze. Seveda gre za napačen izračun, koliko prebivalstva je morala prehraniti in zaščititi pred škodljivimi naravnimi vplivi določena površina ozemlja. Gotovo bi bilo to mogoče tudi na današnjem prostoru Slovenije. Le da bi ta potem lahko preživel kakšnih 5000 ljudi. V ekonomskem smislu gre za še večji spregled. Govorimo namreč o tako imenovanem nabiralnem gospodarstvu, kjer se preživljamo le s stvarmi, ki jih naberemo (in na primitiven način ulovimo) v naravi. Kadar in dokler so vremenske razmere dobre, prostora pa je dovolj, živimo dobro, ko pa ne, pa slabo. Pri nabiralnem gospodarstvu gre torej v prvi vrsti za razpolaganje z darovi narave in ne s tem, kar smo proizvedli.

Pred kratkim sem imel možnosti pobliže spoznati dve okrožji v sosednji državi. Ne navajam njenega imena, da ne bi že s tem odgnal bralcev, ki so alergični, ko pride do primerjave z nekdanjo skupno državo. Gre za dve območji, ki sta v zadnjih desetletjih dosegli izjemne rezultate, a kjer bi o izjemnih darovih narave le težko govorili. Eno področje ima ravno prav ilovnato zemljo za trto, kot je imamo dovolj tudi pri nas. Drugo področje pa nima ničesar, česar nimamo mi n.pr. v Halozah. V prvem primeru so se posvetili vinogradništvu, ki pa je postalo le osnova za vse, kar je točno v drugi smeri od nabiralnega gospodarstva. Izmislili so si šanke na prostem in v zvezi z njimi vrsto praznikov vina, slanine, domačega kruha itd. itd. Da navdušenje obiskovalcev ne bi prehitro padla, so uveljavili tudi peko (italijanskega seveda) kostanja. Kjer ni trte, prebivalstvo na veliko proizvaja buče, iz katerih semen naredijo vse mogoče. Zavito v neštete dogodke jim to nato skupaj s stvarmi od največjega adrenalinskega parka v Evropi (ki sam po sebi ni nič posebnega, a je na njegovem parkirišču konec junija sredi tedna preko 80% avtomobilov imelo mariborsko registracijo) pa do enega najbolj prestižnih relijev starodobnikov v Evropi, ki ves konec tedna švigajo med trtami, seveda prinaša ustrezne gospodarske koristi.

Drugo okolje v isti sosednji državi nima niti pogojev za trto. Začnimo s statistiko. Pred desetletjem in več, je to okolje doma lahko zaposlilo 2% aktivnega prebivalstva, danes jih dela doma 40%. Sprejeli so ekonomsko logiko, da z nabiralnim gospodarstvom tudi poslej ne bo nič in prijeli v roke tisto, kar so pač imeli. Najprej sebe in sosede. Začeli so iskati in se povezovati v zvezi z vsem mogočim. Vklopili so vse od otrok pa do bank. Nadeli so si ime, ki obiskovalca preseneti, saj daleč okoli ni nobenega vulkana. Baje pa so nekoč v prazgodovini bili. Pričele so se pojavljati prenovljene kmetije, zemljišča so bila posajena s tradicionalnimi pridelki. Ti so dobili svojo znamko, komercialno pakiranje, prebivalci pa so se dogovorili, kdo bo imel kakšno vlogo pri proizvodnji končnih izdelkov, njihovem promoviranju in prodaji. Če kje zmanjka ljudi, vstopijo novi – razvili so zavest, da bo tudi uspešna prodaja sosedovega jabolčnega vina koristila tudi prodaji rebrc, ki jih pečejo v svoji gostilni. Seveda ima romantika svoje meje. Vendar se zavedajo tudi tega, zato so na široko odprli vrata vsem vrstam pobud, ki osmišljajo njihovo zgodbo, pa čeprav bi jih težko povezali z (malo) naravnimi danostmi, ki jih imajo. Tako se je tam s svojo tovarno znašel eden svetovnih čokoladnih mogotcev.

Primerjava se nudi sama od sebe, ko se srečaš s prakso na tej strani meje. Maribor, arena ob vznožju neverjetnega daru narave ob samem mestu - Pohorja, v kateri je cilj tekem svetovnega pokala za ženske, kopica naprav, žičnica, proga za poletno sankanje in petek. Ob pozni dopoldanski uri vse stoji. Oseba, ki bi lahko bila tam zaposlena, nismo je tega vprašali, odgovori, da pač v tem času nikogar ni, da pa bo vse delalo v soboto in nedeljo. Zakaj pa le takrat? Ker prej ni ljudi.

Vzporednic ob takšni logiki ni več težko potegniti. Neke vrste zabaviščni in rekreacijski park ni odprt, ker ni ljudi. Preko meje pa so ljudje, ker je odprt. Kdo naj torej začne? Ljudje naj začno najprej prihajati, da bo mogoče potem kaj delalo ali naj naprave kar delajo in bodo ljudje, ko bodo to videli, prišli?

Dilema ima v resnici močno ekonomsko vsebino, ki bi jo morali ekonomisti še posebej pa politiki veliko več razlagati. Kaže, da še zmeraj živimo v luči razmer, ki so že zdavnaj minile! Minili so časi, ko je bilo vsega premalo in je bilo ljudem na pot dovolj postaviti še tako skupaj zbito žičnico in je bila takoj polna. Časi, ko je bilo dovolj imeti za šankom le ene vrste brezalkoholno pijačo - cockto. Vsega je bilo premalo in mimoidoči smo pograbili vse, da bi le potešili žejo. Takrat, ko ljudi ni bilo (od 6.00 do 14.00 so itak vsi delali), so koče, žičnice itd. pač samevale. In vse mariborsko Pohorje je lahko čez leto resnično dajalo kruh dvema osebama. Danes je drugače in kar naredi stvar še lažjo, je treba le pogledati preko domače ograje in dobra praksa je tam na voljo. Zastonj se da videti, koliko ljudi lahko prehrani področje, na katerem narava komaj kaj ponuja. Dela je torej dovolj, le videti ga je treba, mi pravi polkmet iz Voličine pri Lenartu, ki je tudi kvalificiran v kovinarski stroki.  V času, ko večina ne more dobiti dela, on kar menja službo že zaradi majhne razlike v pogojih dela.

Enostavna primerjava z razmerami preko meje omogoči ugibanje ali se mogoče pri nas še zmeraj ne spogledujemo z nabiralnim gospodarstvom. Seveda ne gre za primerjavo z indijanci v porečju Amazonke, temveč so razlike do sosedov tiste, ki napeljujejo na takšno kritično primerjavo.