Leto po tem

Čeprav so nekateri napovedovali drugače, se je vlada Mira Cerarja obdržala in ima izglede, da dočaka naslednje redne volitve. Ne morem se izogniti občutku, da je to tudi posledica že skoraj vsega vajenega občinstva. Sicer bi se javnost gotovo odzvala drugače , kot se je, na mešetarjenje pri iskanju ministra za gospodarstvo, na prve nastope v javnosti ministra za infrastrukturo s povsem napačno predstavo o prioritetah, da nerazumnih izplačil univerzitetnikov, ki je odneslo ministrico za izobraževanje, znanost in šport, lahko pa bi še koga drugega, sploh ne omenimo. Manj opazna so bila odkrita reformna prizadevanja, kjer ob premierjevi večinoma verodostojni retoriki prednjačil minister za finance. Pa imenujmo to tudi luč v tunelu.

Že ob njenem nastopu smo mnogi napovedovali tej vladi težko življenje. Seveda se pri svoji oceni omejujem le na ekonomsko politiko. To naj bi poleg centralne banke v Frankfurtu vodila vlada, ki pa ima za učinkovito delovanje v Sloveniji zelo slabe razmere.

Najprej je ekonomska politika po definiciji odvisna od ravnanja ljudi in podjetij. Če bodo ekonomski subjekti videli priložnost za izboljšanje svojega položaja v izboljševanju tehnologije, dela, menedžmenta in gospodarjenja sploh, bo imela ekonomska politika lahko delo – kot n. pr. v Švici, kjer se vlada, zvezna administracija in lokalne oblasti skoraj z neposredno demokracijo s stališča gospodarstva pojavljajo le v ozadju. Raven gospodarskega spoznanja je tako visoka, da ni razloga, da bi kakšen organ ali celo oseba stopala v ospredje in obljubljala ne vem kaj. V Sloveniji so leta izkušenj v sistemu, ki ni mogel preživeti, še bolj pa dve desetletji odlaganja reform, da ne bi bili prizadeti »naši«, izoblikovali dve močni panogi, ki praktično onemogočata učinkovito delovanje vlade. Prva so nosilci gospodarske moči, ki v spregi z vsakokratno politiko pridno »ščitijo« domača podjetja pred hudobnimi tujci, dokler jih na koncu skesana politika ne proda za polovično ceno ali še za manj. Zanje seveda veljajo le redki ukrepi, razen tistih, ko je treba zbrati denar za njihovo dokapitalizacijo. Druga panoga, ki je vse popularnejša, se dobro razvija zaradi vdora populistov na politični trg. Tam lahko preživijo le z za demokracijo žaljivimi obljubami, da bodo vzeli denar drugim skupinam in ga prisodili svoji interesni skupini. Ko se kaj deli, je vsak rad zraven in v takšnih razmerah je izraz varčevanje seveda kletvica.

Za delovanje ekonomske politike je zelo pomemben tudi ekonomski sistem oziroma pravila igre. Kar nekaj teh smo morali uvesti zaradi vstopa in življenja v EU, kjer pa je bilo dovolj prostora za odločitve, ki so skušale slediti slovenskim posebnostim, pa smo bili pri izbiri manj srečni. Vlogo vlade slabi proporcionalni sistem, ki prinaša čudne in barvite koalicije, kjer se lahko hitro zgodi, da se kakšna stranka lahko kar serijsko pojavlja kot zavora kakršnih koli sprememb v smeri trajnostnega tržnega gospodarstva.

Demokratična in politična nezrelost slovenskih akterjev v politiki prinaša seveda politično nestabilnost, ki za še tako dobro mislečega ministra predstavlja močno drseči parket. Tega ne mara nihče in pri zadnjih nekaj spremembah vlade je na plesišče prikorakala zmeraj nova četica dobro mislečih, ki so mislili, da je za vladanje, ki ga Slovenija potrebuje, dovolj stroka in njihov dober namen. Poleg tega pa javnost, sita škandalov v politiki, naivno pričakuje in podpre strokovnjake, ki se pokažejo na vratih dvorane. S stališča učinkovitosti vlade je tukaj narobe praktično vse. Tako smo še posebej pri sedanji vladi lahko videli, kaj se zgodi, če se na nasprotnih straneh srečajo predstavniki vlade iz primera v tem odstavku na eni, na drugi strani pa izkušeni in prekaljeni politiki, ki zastopajo posamezne interesne skupine. Poraz v pogajanjih je jasen že pred njihovim začetkom in tako se tudi zgodi. Pravi problem je v tem, da krmilo iz rok vladi jemljejo politiki, ki niso bili izvoljeni na splošnih volitvah in ki razen obrobne, ne morejo imeti vloge pri odločanju v splošno korist.

Kako v takšnih razmerah pričakovati ali vsaj upati, da se bi lahko vlada in s tem Slovenija lahko spopadla z razmerami, kot se razvijajo tam zunaj? Kako prepričati kritično maso volivcev in javnega mnenja, da je doslej preizkušen sistem na zahodu najboljše jamstvo za gospodarsko rast? V EU smo stopili, ker želimo biti del njega in ga koristiti, ne pa da tekmujemo, kdo bo v njem našel več napak. Medtem, ko mi trošimo energijo za dokazovanja o napakah drugače mislečih, se Češka, Slovaška, Poljska, Estonija in še kdo pripravljajo, da nam pokažejo hrbet pri ravni BDP na prebivalca. Kako prepričati javnost, da sta dve desetletji zaostajanja pri reformah, sedaj pa medijsko spodbujano navdušenje in pretirana želja po krvi v težave in za zapahe v resnici pripeljale sposobne ljudi. Tiste, ki bi se ob verodostojnih reformah, ki bi takoj od leta 1991 jasno vzpostavile pravni in še kakšen drugi red, kaj in do kje se sme in kaj se ne sme, še danes lahko smejali s komandnih mostov našega ladjevja, ki bi zavzemalo tuja morja.