Kakšen upor potrebuje Slovenija

Ljudstvo Moriorov z otočja Chatham vzhodno od Nove Zelandije, ki je konec 18. stoletja  po ocenah imelo 2000 članov, je živelo na prav poseben način. Razvili so pacifistično kulturo ter so z običaji in pravili vsak konflikt preprečili, še preden bi lahko imel usodne posledice za koga od udeležencev. Poznali so le tehnologijo za lov in nabiranje, ne pa tudi za vojskovanje. Težko bi jim z današnjega stališča pripisali le visoko civilizacijsko spoznanje, saj je bil tak odnos do konflikta predvsem prilagoditev zelo skromnim naravnim virom. Vsak spopad s smrtnimi žrtvami bi namreč pomenil dodatno povečanje težav za možnosti preživetja v neprijaznem naravnem okolju. V začetku 18. stoletja so za njih izvedeli Maori na Novi Zelandiji, si zaželeli njihovega ozemlja in dobrin, prejadrali morje, ter jih iztrebili na najokrutnejši način. Gotovo je bila tudi njihova naravnanost na mir in sožitje v tistem času ter zato odsotnost tehnologije bojevanja razlog za to, da so klonili v hipu.

 Nova študija na Univerzi Brunswick v ZDA je potrdila znano dejstvo, ki naj bi veljalo globalno: deklice v povprečju dosežejo v šoli boljši uspeh od dečkov in to tudi pri naravoslovnih predmetih, kjer se je primat tradicionalno pripisoval dečkom. Raziskovalni center Pew prav tako iz ZDA opozarja, da medtem ko se je leta 1994 v visokošolski sistem vključilo 63% deklet in 61% fantov, je v letu 2012 ta delež pri fantih ostal enak, pri dekletih pa se je povečal na 71%. Študija Univerze v Virginiji je pokazala da že pri predšolskem izobraževanju na začetku 21. stoletja boljše rezultate dosegajo otroci, ki se bolje nadzorujejo. To uporabijo kot sinonim za disciplinirano obnašanje v razredu, javljanje z dvigovanjem rok, to da se ne gneteš v vrsti, poslušanje pri urah in upoštevanje učiteljevih navodil, ter da paziš, kaj govoriš. Kot se pokaže kasneje pri šolanju, so to tudi lastnosti za uspeh na zahtevnejših programih in za uspeh v življenju. Na večji samonadzor deklet kot fantov opozarjajo tudi druge študije (M. Seligman in A.L. Duckworth) – tako bi naj dekleta bolj pazljivo prebirala navodila pri vprašanjih za izpit, hitreje in raje naj bi se spravila k pisanju domačih nalog, se bolje posvečala tudi dolgočasnim in dolgotrajnim šolskim obveznostim, ter na splošno dajala prednost poslušanju učiteljev pred sanjarjenjem med urami, k čemur naj bi bili bolj nagnjeni fantje.

 V Sloveniji vsake toliko časa dobivamo poročila, kako napredujejo sodni postopki proti tistim, ki se ponašajo s pri nas slabšalnim nazivom tajkuni. To so torej tisti, ki so nadzorovali podjetja, poskušali udejanjati vizijo imperija, pri tem pa torej po mnenju sodišč masovno prekoračevali pooblastila. Izid, ki ga lahko izmerimo, so delavci na cesti, padec proizvodnje prav v času, ko bi morali iskati pot iz krize, ter seveda  luknje v bankah. Vprašanje je, do kod bi prišli, če ne bi nastopila finančna in ekonomska kriza. Verjetno ne dosti dalje, kot jim je uspelo, saj so bila podjetja, ki so jih vodili, večinoma obsojena na implozijo zaradi nekontrolirane rasti, ki je imela kar nekaj lastnosti nemškega ali francoskega pohoda nad Rusijo.

Gotovo torej je, da je s prizorišča tako ali drugače izginila ali pa se le redko upa pokazati cela generacija, če hočete vojskovodij. Ostali morajo prikrivati svoje namene in njihov testosteron izbruhne le redko, pa še takrat ne na bojišču – na trgih. Dejstvo je, da teh (pre)drznih managerjev in vodij sedaj nimamo. Zato pa smo v v krizi spoznali ravnanje večine, ki si je premalo upala, da bi dosegla njihovo veličino. Kot vedo najbolje povedati v svetovalnih družbah, se je ob nastopu krize močno zmanjšala pripravljenost vodilnih za sprejemanje kakršnih koli odločitev, kaj šele tistih, ki bi pomenile preboj – tudi v smeri iz krize. Kot v šoli je točno določeno, kaj se sme in kaj se pričakuje, - od omejitev plač vodilnih v državnih podjetjih, preko stigmatizacij managementa v medijih pa vse do stalnih opozoril tistim, ki bi želeli delovati preveč korajžno in samostojno. Nekoč paradne dejavnosti sedaj sestavljajo majhni in sicer fleksibilni ponudniki, ki so ne le premajhni, da bi se ob njihovih morebitnih prestopih z njimi sploh kdo ukvarjal, ampak tudi za to, da bi lahko igrali kakšno pomembnejšo vlogo na domačih, kaj šele na tujih trgih. Temu primerne so tudi možnosti za zaposlitev najbolj kvalificiranih. Majhne gospodarske družbe si seveda ne morejo privoščiti dragih raziskav in projektov za uvajanje novih proizvodov in storitev. Izobraženi, ki so dovolj mobilni, odhajajo, ostali pa za neko preživetje sodelujejo v družbah, ki se osredotočajo predvsem na to, da bi dobile čim več drobtin z mize tujih partnerjev. Tisti, ki so ostali še razmeroma veliki, morajo svoje drznejše poteze skrivati za imeni tujih partnerjev ali pa se soočati z neuspešnimi snubljenji, saj se potencialne neveste bojijo, da bi skupaj s preveč korajžnimi snubci padle v stigmo.

To gotovo vpliva na strukturo slovenskega gospodarstva (in s tem izvoza, ki se več ali manj omejuje na izdelke s srednjo tehnološko vsebnostjo) in za takšno stanje ni odgovorna le kriza, temveč smo jo z nekaterimi odločitvami povzročili kar sami. Moram spet začeti pri nezmožnosti, da bi takoj po osamosvojitvi z zakonodajo in predvsem z njenim izvajanjem usmerili adrenalin najsposobnejših, ki jih imamo in od katerih so nekateri že bili na položajih ali blizu njim. Tukaj naj spomnim na termin (Josipa Županova) »managerski kapitalizem«, ki je v času takoj po osamosvojitvi pripomogel k hitri preusmeritvi slovenskih podjetij stran od vojskujočega se jugoslovanskega prostora in upadlega trga držav SEV. V pravni praznini, ki je sledila in ko smo več energije posvetili izumljanju privatizacije, namesto da bi takoj prevzeli nadzor nad družbeno lastnino (ta je bila v smislu Kardeljevega koncepta brez lastnika), smo lahko le navijali za dober izid Markovićeve zakonodaje. Ta je puščala odprta vrata managerjem za siromašenje podjetij po modelu prevzema nadzora nad dobrim delom podjetja, ostalo pa prepustiti životarjenju in umetnemu dihanju s pomočjo subvencij in socialnih transferov. Kljub temu, da smo govorili o tem, da potrebujemo dobre lastnike, rešitev nismo omogočili. Nismo znali preusmeriti zmagovalce v boju za pridobitev certifikatskega kolača v naložbe doma, tujci čeprav z mamljivimi ponudbami pa niso smeli noter. V takih razmerah je pravna stroka pač podpirala managerske prevzeme. Od tukaj naprej, imamo sedanjost.

Pravi zalet pri čudni privatizaciji so nekateri pogumni na čelu velikih podjetij potem dobili v naslednji fazi, ko se je za izgradnjo imperijev začela zanimati politika in so bila tako nesorazmerja, ki smo jih dočakali v krizi pač toliko večja. Posledice njihove odstranitve iz podjetij, ki so jih nadzirali torej tajkuni, je odhod s prizorišča podjetij, ki so bila veliki nacionalni igralci, nekatera so delovala tudi preko meje. Sodišča imajo sedaj težko nalogo odločiti, kdaj je šlo za kriminalne namene, kdaj za neustavljivo željo po rasti podjetja, kdaj pa enostavno za precenjene poslovne priložnosti.

Kakorkoli sicer civilizacijsko nimamo drugega izbora, je znano, da pri nas tako cenjena gibanja za socialno in rasno enakost, za ekologijo, ostala alternativa itd. vendarle temeljijo na principu »yin«. Ne znamo pa ustvarjati pogojev za naš domači »yang«, ki edini lahko konkurira s tujino, dela prodore in prinaša inovacije v vodenju. Brez števila inovacijskih pobud je bolj namenjen tistim, ki so pripravljeni poslušno slediti korakom, ki jih promovirajo inovacijski guruji, manj pa tistim, ki si upajo, podcenijo tveganja svoje zamisli in so pri njej pripravljeni vztrajati kljub oviram in porazom, ki jih doletijo na tej poti.

Zato menim, da je v naših glavah potreben upor proti sistemskemu zatiranju tistih, ki si nekaj upajo in iščejo odgovore drugače, kot to predpisuje zašolano izobraževanje in zasidrana morala egalitarne skupnosti. Primeri iz začetka tega sestavka bi lahko služili kot opomnik za sedanjo prakso v Sloveniji. Z odločnostjo, da bomo izvajali zakonodajo za vse enako, iskalcem  in sanjačem pokažimo trajektorij, po katerem se lahko svobodno gibljejo. Šele ko bodo vzeli našo državo za svojo, lahko pričakujemo trajnostno gospodarsko rast, pri kateri bi kmalu odpadla dilema o varčevanju ali pa strah, da nas bodo zasedli tujci.