Somrak politike

Do tega je moralo slej ko prej priti. To, kar so pred letom vpili in na svoje transparente pisali protestniki se je na nek način tudi zgodilo. Le da ne s politiki, ki so bili takrat poimensko pozvani, naj se umaknejo drugim, ampak s strankami, ki smo jih z večino izvolili in jih postavili na čelo koalicije na zadnjih predčasnih volitvah. Zunanjemu in dovolj zainteresiranemu opazovalcu dogodkov v slovenskem parlamentu se je vsaj svitalo, da norčevanje iz institucije Državnega zbora v zadnjih letih  že na srednji rok ne more miniti brez posledic za najvišjo politiko v državi. S tem pa tudi za ekonomsko politiko.

Vede kot so teorija ekonomske politike, teorija iger in konstitucionalna ekonomika bi lahko imenovali kot pripravne za strašenje študentov ekonomije, saj na videz govorijo o stvareh, ki so neuporabne. Vseeno pa najdemo v njih nekatera sporočila, ki omogočajo ugotovitev, da se je z sporazumom zadnjega novembrskega dne med vlado in sindikati zgodil udarec za razvoj demokracije in za oblikovanje in delovanje izvršne oblasti, kot jo poznamo v tržnem gospodarstvu.

Ne da bi želeli bralstvo poučevati, želimo najprej spomniti, da je ukrepanje v gospodarstvu prepuščeno tako imenovanim nosilcem ekonomske politike. Kot izvirna subjekta za te naloge se pojavljajo vlada, centralna banka in delno tudi parlament. Medtem ko prva s svojo dejavnostjo spreminja pogoje za gospodarjenje (n.pr. poenostavitev okolijske zakonodaje, višji davki, znižanje plač itd.), druga določa pogoje za pridobitev likvidnosti (denarja), parlament pa nastopa kot zakonodajna oblast tudi na področju ekonomske politike. Parlament bomo izključili kot subjekt, ki bi neposredno sprejemal ukrepe ekonomske, o denarnih vprašanjih že od leta 2007 odloča Evropska centralna banka v Frankfurtu in tudi njo zato tukaj pustimo ob strani. Tako se kot izvirni nosilec ekonomske politike v Sloveniji pojavlja predvsem vlada. Poznamo pa še t.i. izvedene nosilce ekonomske politike. Ti nimajo pooblastil za vodenje ekonomske politike, ki so določena z zakonom, zastopajo pa dovolj pomembne interesne skupine, tako da bo vsaka vlada skrbela za takšen ali drugačen dialog z njimi. Tipični predstavniki te skupine nosilcev ekonomske politike so reprezentativni sindikati. Ker so dobile vladne stranke demokratični mandat za ukrepanje, predstavljajo za eno mandatno obdobje tudi vrhunsko izvršno oblast. Četudi imajo lahko interesne skupine veliko članstva in velik vpliv, s svojimi ukrepi ne morejo nadomestiti vlade. Za to nimajo pooblastil za ukrepanje, nimajo instrumentov, njihov interes za ukrepanje pa ne temelji na interesih celotnega volilnega telesa (ta jih izkazuje na splošnih parlamentarnih volitvah), temveč zastopajo le določene družbene skupine.

Pri zadnjem pogajanju o plačah v javnem sektorju so prevladali predstavniki interesnih skupin, ki so možnost, da se vlada z njimi posvetuje o ukrepih ekonomske politike, spremenili v ukrep, ki ustreza njim – to je, da se ne ukrepa.

Že večkrat smo opozarjali, da je politika za politike in ne za strokovnjake. In to se je pokazalo ravno sedaj. Ko so si nasproti stali priznani strokovnjaki a neizkušeni politiki s formalno pristojnostjo za ukrepanje in politiki, ki jih je izbrusil sindikalni boj, je bil izid že naprej jasen. Pri tem poleg tega slovenskemu Odiseju ni uspelo dovolj zamašiti ušes veslačem na lastnem čolnu, da jih ne bi premamile sirene, ki obljubljajo raj v družbi, ki deli brez proizvodnje. Tako je njegova ladja zaplula na čeri.

Seveda lahko zunanji opazovalci še zmeraj upamo, da imajo zmagovalci v zadnjih pogajanjih vizijo, kako bomo kljub zadržanim ukrepom finančno stabilizirali to državo. Tega na žalost iz njihovih razlogov, zakaj ne ukrepati, sicer ni bilo razpoznati. Neprijetno je spoznanje, da je očitno, da bo treba sindikate in koalicijske partnerje, ki jih znova in znova zapeljujejo sirene, upoštevati pri prodaji odvečnega državnega premoženja.

Vlada je s tem dogodkom tudi dobila novo nalogo, da v skupnosti držav EU pojasni, kako v tej državi nima pristojnosti, kot je to običaj drugje. Na vprašanje, kako je do tega prišlo, pa bo treba nekaj povedati o odnosu do parlamenta, s tem do volivcev a tudi do vrednost, ki jih je v naš družbeni prostor spustilo neodgovorno obnašanje politike, Za to je torej sedaj dobila račun vlada, v nadaljevanju, če ne bo prišlo do drugačne rešitve, pa spet mi vsi.

S stališča izida pogajanj o varčevanju v javnem sektorju je relevantno, da je predstavniška demokracija gotovo v krizi. Poleg tega se spopadata tudi koncepta Evrope regij  in koncept centralizirane države, ki je v resnici omogočil današnjo tehnološko prevlado Zahoda. Vendar bodo institucije, kot sta pravna država ali monetarna oblast morale za nemoteno delovanje skupnosti še kar nekaj časa obdržati pristojnost pobude pri ukrepanju in če hočete, prisile. In doslej je največji dosežek na tem področju, da je to dovoljeno le nekomu, ki je dobil ustrezno podporo na demokratičnih volitvah. Da bodo te na vrh prinesle ljudi, ki jim bomo lahko zaupali po dejanjih in ne le po besedah, pa bo potrebno še veliko učenja, spoštovanja drugače mislečih in vstop medsebojnega zaupanja.