24 let upanja

Ekonomsko politiko vodi zmagovita politična opcija in pomeni politično ukrepanje – obračanje krmila na gospodarskem področju. Nacionalno politiko pri tem odločilno omejujejo članstvo v mednarodnih integracijah, razvoj tehnologije, velike gospodarske družbe in socialni partnerji. Čeprav to torej vemo, pa redko pomislimo na dejstva, da mora imeti ekonomska politika sploh začetne ekonomske pogoje za delovanje doma. To je, da se ljudje obnašamo po ekonomskih vzorcih – da delamo več, ko smo bolje plačani, da kupujemo manj, ko cene porastejo, da varčujemo več, ko so obresti višje in podobno. Takšno obnašanje ljudi in podjetij ima za uravnavanje z ekonomsko politiko podoben pomen, kot ga ima tok vode, ki ga okoli čolna naredi motor. Če tega ni, bo čoln obstal na mestu in lahko obračamo krmilo, kolikor hočemo, zgodilo pa se ne bo nič. Torej je uspešnost ekonomske politike najprej in zmeraj odvisna od gospodarskega ravnanja ljudi. Čim bodo ljudje ravnali po tipičnih ekonomskih vzorcih, čim več in večje bodo poslovne odločitve, čim več bo trgovine, bolj intenziven in stabilen bo tok. Takoj ugotovimo, da je s tem povezano določeno dobronamerno in pošteno ravnanje ekonomskih subjektov – te lastnosti so odločilne za zaupanje in s tem za število in velikost transakcij. Šele potem pride na vrsto strokovnost in znanje vlade in njenih ministrov, njihova profesionalnost (sposobnost za organiziranje resorjev), več optimizma in ostale lastnosti, kjer smo kritični do ekonomske politike v Sloveniji.

V Sloveniji se radi pohvalimo s prednostmi, ki smo jih dobili v času večstoletnega bivanja v Avstriji. Spomnimo se razočaranja bivših avstrijskih vojakov – Slovencev, ki so se že v času 1. svetovne vojne pričeli priključevati takratni srbski in bodoči jugoslovanski vojski. Skupen imenovalec tega razočaranja je bilo teptanje osnovnih človekovih pravic, ki jih je takratna Avstrija vendar že poznala, otomanska podrejenost vojakov nasproti oficirjem in kot posledica vsega slaba učinkovitost takratne srbske armade. Težko bi rekli, da se ta naša 70 letna izkušnja v Jugoslaviji danes poleg svetovljanstva in širokopoteznosti, ki pa se ga od nekoč bratskih narodov še zmeraj lahko učimo, ne pozna v slabšem odnosu do ljudi, ki niso blizu politične in ekonomske moči. Primer je lahko zaostali odnos managementa do človeškega dejavnika, ki ga je v svoji študiji še pred nastopom finančne in ekonomske krize izmerilo Združenje manager. Vendar pa po vseh sodobnih teorijah prav človeški faktor z znanjem in lojalnim prispevkom šele osmišlja kapital oziroma tehnologijo.  Tukaj pa je še odnos dosedanjih vlad do sindikatov, ki so se za takšne razmere usposobili in se sedanji vladi končno povzpeli na glavo.

Na žalost pa se podcenjujočega odnosa do ljudi nismo znali otresti tudi ekonomisti. Ta stil je prevladal v Sloveniji in je spremljal potek tranzicije, ki jo težke naloge šele čakajo. Postopnost v reformah, »slovenske posebnosti«, nacionalni interes in razumevanje socialne družbe, ki je postala družba pravic v delitvi ne glede na proizvodnjo, vendarle upoštevajo prebivalce Slovenije kot nesposobne prevzeti odgovornost za lastno usodo, kaj šele prispevati k rasti EU. Zanimala naj bi nas dobrohotnost vladarjev, poslušni volivci pa naj le še potrpimo, da bodo zavoženi politični projekti končno kaj prinesli tudi ljudem. Na raznih »intelektualnih sejmih« in preko medijev govorniki, v katerih življenjepisih praviloma ne bomo našli ustvarjanja ali uspešnega vodenja podjetij ali institucij, prodajajo sliko tujcev, ki nam ponujajo zasužnjenost, brezobzirnega trga in kličejo po uporu in revoluciji proti tržnemu gospodarstvu, ki ga sploh izkusili niso.

Dan pred 24. rojstnim dnevom Slovenije, je mariborski Večer na spletu izvajal anketo med bralci o tem, kaj potrebuje Slovenija ob svojem jubileju. Rezultati so postajali jasni že po preseganju števila odgovorov 200 in 300 in se tudi po preseganju števila odgovorov 600 niso več spremenili. Strokovnost (9%), profesionalnost (5%) in pogum ter optimizem (3%) so daleč zaostajali za željo po več poštenosti, ki je v ospredju za več kot tri četrt respondentov (76%). Takoj pripomnimo, da bi kakšna druga želja navedena v anketi te rezultate lahko dodobra spremenila – n.pr. želja po več socialnosti. Vseeno pa tudi obstoječa konstelacija lahko pomeni nov (ne vem kateri že) znak nosilcem politične in ekonomske moči, kaj volivci od njih pričakujemo. Če bi lahko, kot pravimo zgoraj, vprašanja na anketi lahko zgledala tudi drugače, je željo po več poštenosti moč razpoznati iz 24 voščil in želja Sloveniji ob 24. rojstnem dnevu. Trem respondentom dokaj različnih poklicev, ki jo izrečejo neposredno, lahko prištejemo še štiri, ki o želji po več poštenosti govorijo posredno.

Najbolj zanimivo je, da nepoštenost najbolj odkrito zaskrbi respondenta, ki je po poklicu kmet. Zakaj? Zaradi tega, ker na koncu družba in seveda ekonomska politika potrebujejo več tega, kar so nas naučile že mame oziroma starši. Seveda je vprašanje, kako so nas v času odraščanja in kasneje nato preobrazile velike igre, kjer nastopata politična moč in denar, a vedeti moramo, da nas to ne bo pripeljalo nikamor. Ni potrebno nobenih velikih izračunov in ne vem, kakšnega posebnega znanja ekonomije, da ugotoviš, da bo nezaupljiv  odnos do dobrih kupcev, ki bi bili pripravljeni plačati več, te odgnal in se bomo na koncu otepali s slabšimi, ki bodo torej hoteli plačati manj.

Sedanji predsednik vlade je v predvolilnem boju zelo poudarjal poštenost. Gotovo je mislil na večjo poštenost od te, ki jo je pripisoval dotedanjim politikom in poslancem. Vendar, kot vidimo sedaj, to ni dovolj. Zgodbam o neupravičenem jemanju denarja davkoplačevalcev kar ni konca, če se omejimo le na to kategorijo. Je torej nepoštenost v nas? Če spremljamo dnevna poročila iz tujine, bi jo prej lahko upoštevali kot splošno človeško lastnost, kot pa kakšen poseben slovenski fenomen. Glede na korupcijske zgodbe tudi z vrhov politike, pa je že na pogled vseeno večji, kot ga vidimo v državah, s katerimi se želimo primerjati. Na to vprašanje kot ekonomist ne znam odgovoriti. Vprašanje pa je, kdaj bomo dovolj razumeli humaniste, kadar na to opozarjajo in jim bomo sposobni slediti. Seveda do takšnih velikih sprememb ne pripelje še tako široko spoznanje, temveč podobno kot razumevanje tržnega gospodarstva tudi te potrebujejo čas. Do takrat pa lahko želim naši državi, da bi čim več ljudi zgradilo svojo osebno vizijo na vrednotah, ki so skladne s tistimi, kar so nam jih dali naši starši.

Veš poet svoj dolg? Kdaj se bomo izobraženci in še posebej n.pr. ekonomisti spomnili začetnih znanj iz ekonomije, ki govorijo o temeljnem pogoju za delovanje gospodarstva? Od prve delitve dela in trgovanja naprej, je to zaupanje v enak (dober) namen partnerja, trgovca, kupca in končno v ekonomsko politiko. Četudi s tem ponavljam sebe in še koga drugega, pa gre tudi tu za zgled, ki ga vendar daje politika.

  

Voz pred konjem

V Sloveniji se veliko izobraženih ljudi in ljudi, ki imajo vpliv, ukvarja s stvarmi, ki naj bi nam izboljšale življenje. Ko beremo, kje vse moramo še napredovati, se vidi, kot da se ta družba ukvarja s problemi, ki so tipični za visoko razvito državo s trdno demokracijo in ekonomijo. Bojim pa se, da zahteve po visoki kakovosti življenja, ki jo prinaša čisto okolje, zadostno financirano zdravstvo, šolstvo, kultura itd. velikokrat temeljijo na napačnih pričakovanjih. V njegovi zadnji izjavi na sestanku z Mednarodnim denarnim skladom in Svetovno banko je finančni minister lahko pokazal na oživljanje gospodarstva v Sloveniji, a je hkrati korektno opozoril, da še zdaleč ni čas za predah. To, kar je je na diplomatskem parketu običajna izjava, bi morali doma razumeti, da moramo počasi pričakovanja prilagoditi našim gospodarskim rezultatom. Sliši se izpeto, a na koncu bomo lahko porabili toliko, kot bomo proizvedli. To imenujemo trajnostna ekonomija.

Kulturni in demokratični primanjkljaj nam preprečujeta, da bi to spoznal dovolj velik del volilnega telesa, zaradi česar različne interesne skupine izvajajo nenehen pritisk na politiko, da jim mora država omogočiti večji kos pogače. Oba primanjkljaja bi lahko merili tudi po tem, da se v dobrih časih možnosti, ki jih daje gospodarska rast, hitro spremenijo v pravice. Tako se mora zaradi splošnega nezaupanja v demokracijo in dobronamernost oblasti, vsaka nova korist, ki jo omogoči gospodarska rast, takoj zacementirati v nekem dokumentu. Zaradi tega se v fazi gospodarskega nazadovanja področja, kjer za dosežene visoke standarde storitev enostavno zmanjka financ, spremenijo v politični problem. Milo rečeno bi zato težko rekli, da imamo v Sloveniji na kateremkoli področju opraviti s trajnostno kulturo in politiko. Seveda pri tem mislim tudi na javno prisvojeno navado, ko se brez vsake slabe vesti v lasten žep spravlja  denar davkoplačevalcev in to mimo namena, zaradi katerega je bil pobran. Vsi vemo, da je v urejenih, trajnostnih ekonomijah to nemogoče.

V zadnjem času je spet oživela pobuda, da pristopimo k oblikovanju zaveze za trajnostni razvoj Slovenije. Osrednja teža iniciative je kot po navadi namenjena očuvanju naših lepih voda, gozdov, sonaravni energiji itd. Skratka cilji, proti katerim bi težko kdo rekel karkoli. Ekonomist mora tukaj pripomniti, da seveda ne gre le za lepše in bolj zdravo okolje, temveč je v današnjem razpoloženju na svetu zmeraj v prednosti tisti, ki bo omogočal proizvodnjo s čim manj škodljivo uporabo virov. To prednost trgi tudi bogato nagradijo in sem seveda zato, da ekološko pričnemo ravnati kar vsi.

Vendar pa tukaj po mojem mnenju izpuščamo eno nalogo in to glavno. V literaturi trajnostno ravnanje vključuje nujne sestavne dele, kot so: ekologija, ekonomija, politika in kultura. Če se lahko vsaj delno priključimo gornjim argumentom, moramo ugotoviti, da bo brez izboljšanja splošne kulture, demokracije in politike tudi prizadevanje za izboljšanje življenjskega okolja prejkone tek na kratke proge. Zaostajanje pri reformah, lastništvo države v gospodarstvu, kot ga ne poznajo nikjer v Evropi in temu primerno vmešavanje dnevne politike v poslovanje velikih družb pač niso stvari, ki sestavljajo trajnostno ekonomijo. Seveda velja enako za demokratično in politično zrelost, ki sta še globoko v tranzicijski fazi razvoja.

Zaradi tega moramo reči, da očitno še naprej pri prizadevanjih za visoke – denimo ekološke standarde vpregamo voz pred konja. Posledice pa bodo, da pri takšnem trajnostnem razvoju ciljev ne bomo dosegali trajnostno, temveč bomo morali zaradi ekonomskih neravnovesij (tudi kot posledice zaostanka na področju demokracije in politike) od njih znova in znova odstopati. S tem pa bo šel tudi tukaj v nič del naložb v izboljšanje okolja, ki jih sicer lahko le podpremo.

 

Ali je čas za program?

Za to, kar se v zadnjem času počne s slovenskimi volivci, obstaja le en izraz. Opravičujem se, ker moram tokratni sestavek začeti tako: sramota. Avtorjeve ponavljajoče pripombe, da profesorji ne spadamo v politiko, so moj strokovni pogled. Kot odločevalec pri ekonomski politiki – to pomeni kolektivno akcijo, se pač ne more pojavljati nekdo, ki nima zgrajene kolektivne (politične ) podpore. A je treba razumeti javno mnenje, ki sanja o strokovnosti vsakega novega ministra, ki prihaja. Gre za to, da ljudje visoko izobraženost, akademski in univerzitetni naziv povezujejo tudi z drugačnim (moralnim) ravnanjem. Potem pa se praktično v enem tednu podre vsa ta predstava. Ne le informacije o vzporednem profesorjevanju ali o jemanju priložnosti mlajšim. Pika na i je tožba ugledne univerze proti tistemu, ki je prinesel slabo vest.

Gre za univerzo, za koga pa. V Sloveniji govorimo o zmagovalcih in poražencih tranzicije, za univerzo pa lahko gladko rečemo, da se ji je enostavno izognila. Delno so k temu doprinesli zaslužki zaradi navala na izredni študij (status) v 90. letih, delno pa zaostala družba, ki je mižala pred privilegiji v nekoč nedotakljivimi zdravstvu, sodstvu in torej na univerzi. O tem lahko vsak od bralcev navede vrsto primerov in mi jih tukaj ni treba naštevati. Raje se posvetim mojemu skromnemu prispevku, kaj bi po mojem moral vsebovati trajnostni program delovanja visokega šolstva v Sloveniji. Ni mi nerodno reči, da je le malo tega zraslo na mojem zeljniku: večino sem spoznal pri obiskih na univerzah v razvitih državah. Za kakšen poseben odmev nimam velikih pričakovanj: če gledamo, koliko denarja davkoplačevalcev je bilo porabljenega za razne štipendije v tujini in kako malo smo prinesli od tam, mi je jasno, da ne gre za slepoto, temveč za zavestno dejanje. Ali kot mi je v 90. letih odgovoril po vseh merili ugleden kolega na univerzi. Ko sem predlagal, da iščimo poti k sodobni univerzi s prevzemanjem prakse iz tujine in da se začnemo naslanjati na gospodarstvo, mi je odvrnil: »pa kaj bomo spreminjali, saj nam gre dobro«.

Pa gremo vseeno. Brez sprenevedanja. Najpomembneje bi bilo obrniti krmilo v smeri družbeno odgovorne in koristne univerze. Za začetek kar finančno odgovorne in pregledne: vsak evro davkoplačevalcev mora povečati znanje in napredek v družbi bolj, kot če bi ga potrošili za drago uro ali križarjenje. Za univerzo to pomeni čiste račune do financerjev – torej davkoplačevalcev, da je njihov denar bil porabljen za namen, s katerim je bil zbran.

Da bi dobili visokošolski sistem, ki bi bil vpet v družbo, bi morali izvesti na univerzi delitev na programe ali fakultete, ki so nacionalnega pomena in na tiste, katerih področja so neposredno predmet zanimanja gospodarstva. Etnologija, slavistika ipd. se naj še naprej financirajo v okviru programa razvoja nacionalnih disciplin s posebnim pomenom. Ekonomija, pravo, poslovne vede, tehnika pa se ne le lahko pohvalijo z zanimanjem gospodarstva, temveč od tam izpod varne peruti državnega financiranja blestijo zasebniki kot posamezne osebe ali instituti. Vsi ti za dodatne vire osebnih financ pridno nastavljajo klobuk, na katerem piše (javna) univerza ali fakulteta. Ko pride do pogodb, pa so na njih velikokrat napisani zasebni instituti in s.p. Ko bomo rekli bobu bob, bomo spoznali, da je naložba davkoplačevalcev v nekatere programe nacionalnega pomena smiselna, pri drugih pa naj se za del financ (tega se po novem da tudi lepo izračunati) programi in fakultete obrnejo na gospodarstvo in na javno upravo, ki potrebuje znanje univerzitetnih strokovnjakov pri svojem delu. Prijatelji, katerih znanje je res nepogrešljivo, se bodo iz sistema javnega financiranja, kjer bodo plače dogovorjene glede na njihov pomen za univerzo, želeli izločiti, in bodo svojo nepogrešljivost dokazovali v konkurenci z drugimi, ki bodo mislili enako, ter v miru služili na trgu znanja. Seveda brez sinekure javne (čeprav torej premajhne) plače.

Na zadnjem javnem nastopu ministrice, pred visokošolskimi deležniki v marcu se je pokazalo, da študentski predstavniki z javnih univerz še niso prišli preko leta 1991. Medtem ko so udeleženci razprave o novem konceptu Zakona o visokem šolstvu dobro pripravljeni razpravljali o pomanjkljivostih predloga, je bila usklajenost študentskih vrst sicer dobra. A težko bi se spomnili česar drugega iz njihovih zahtev, kot je to, da je treba dati več denarja. Iz teh vrst prihaja naša prihodnost in se je treba našim mladim v visokošolskem sistemu bolj posvetiti kot doslej. Le počasi se ureja študentsko delo, pridno jih poneumljajo tudi politiki: ko je pred leti morala oditi ena od slovenskih vlad, je nek učenjak izjavil: ».. tako, sedaj pa bodo lahko naši študenti tudi iskali delo v poklicih, za katere so študirali«... Najprej ne pozabimo: specifičen položaj študentskih oblasti je posledica takratnega prizadevanja ZK, da se nadzira in uravnava dogajanje na univerzah. Na zunaj še zdaj na te čase spominja funkcija prorektorja za študentske zadeve ali pa možnost, da se izpit (na brezplačni univerzi) odpravlja 6x. Mogoče površno berem vesti, a ne spomnim se študentskih intervencij zaradi zaprtih programov na univerzi, zaradi ex-cathedra predavanj, zaradi neustrezne literature, zaradi slabo razvitega tutorskega sistema ali podobnega. Zasaditi bo treba globoko - po mojem mnenju najbolj pri gornji pavlihovski izjavi  okoli izbire poklicov. Ni treba vedeti veliko, da ugotoviš, da nam danes niso z gotovostjo poznani poklici prihodnosti. Torej ni mogoče pričakovati, da bi z najboljšimi ljudmi (ne le iz Slovenije) sestavili program, ki bi ga potrdile futurološke študije delodajalcev. Tudi, če bi v tem uspeli, bi jim priprave in akreditacija vzeli vsaj eno leto. Nato bi moral program dati prve diplomante, ki bi se merili na trgu dela (3+2 leti oz. po slovenskem izumu 7 let). Po teh osmih letih bi se potem povečal vpis na dotični program. Spet bi po (s strani »študentov« priborjenih) 7 letih prišli na trg dela študenti in to v resnici programa, ki bi bil star 15 let. Verjamem, da to ne bi povzročilo problemov na trgu dela edino študentom teologije – vsem ostalim pa še kako.

Zato je eden odgovorov za povečanje možnosti diplomantov na trgu dela v dajanju prednosti akciji pred statusom. To pomeni, da se pri izbiri študija in po diplomi zavedaš, da boš moral najti način, da boš koristil skupnosti. Ne pa da upaš, da bo na oblasti politična opcija, ki bo delila delovna mesta za poklice, za katerih programe pač ponuja visokošolski sistem. Leta, ki jih preživiš v izobraževalnem sistemu, so leta pridobivanja znanja, svetovnega pogleda, skratka kravžljanja možganov. Razen če gre za zdravnike, pravnike, graditelje mostov in ostale ozko strokovne poklice, je pri ostalih poklicih možnost velike gibljivosti na trgu dela. Kar se sicer začne pri starših in se nadaljuje v šolanju, je odnos do dela in delovna etika.

Šolnine, seveda. Predvsem sedanje brezplačno šolstvo ni socialno. Nesocialnost sedanjega sistema brezplačnega šolanja ima vsaj dva obraza. Najprej za javne univerze plačujemo vsi, ki karkoli plačujemo v proračun. To smo vsi – eni bolj, eni pa manj. Tisti, ki plačujejo manj, imajo tak položaj zaradi nizkih dohodkov. A vseeno plačajo, ko kupijo gorivo, oblačila, energijo itd. Ljudje na tej strani nimajo možnosti, da bi poslali otroke na univerzo. Tam pa so tisti, ki v proračun sicer plačujejo več, a kaj ima to s talentom mladih ljudi? Lahko si privoščijo večjo porabo, šolanje otrok na univerzi brez šolnine. Ampak k temu, da jim ni treba plačati šolnine, prispevajo tudi tisti, ki torej ne morejo na univerzo. Narobe svet. Ali pa naslednji primer: vi ste bili dober učenec in dijak, nato ste odšli na univerzo in jo v doglednem času tudi dokončali. V tem času niste plačevali davkov in imeli ste šolanje zastonj. Vaš sošolec je vseeno iz katerih razlogov izstopil iz sistema po osnovni šoli, se šel učit in se zaposlil s 17 leti. Plačeval je v proračun – najprej manj, nato pa več. Pri denimo 25 letih smo se mu na trgu dela priključili še mi. Gosposko – po tem, ko je tudi prispeval k našem šolanju, smo zaradi uspešne naložbe na trg znanja stopili s plačo, ki je že takoj višja od njegove in izgledi za naprej so za še večjo razliko. Kar takole.

Seveda ni treba iti na vrat na nos z neposrednim prenosom tuje prakse, temveč se da pogledati tudi po domačih logih. Zagotovo se bo našla vrsta primerov, kako se tudi v delu visokega šolstva, ki se financira le iz šolnin, da najti dobro prakso na področju pedagoškega dela s študenti. Lahko bomo srečali odličnost pri dostopu študentov do znanja vrhunskih praktikov ali pa izdela tutorski sistem, ki spominja že na dobre univerze v tujini.

Ne mislim, da imamo v Sloveniji politično opcijo, ki bi znala speljati program z elementi preglednosti univerze, o katerih govorim. Še večji problem bi bilo dobiti konsenz s strani študentov. Ne dvomim, da bo kritična masa univerzitetnih deležnikov še naprej podpirala vsemogoče nenormalnosti pod krinko slovenskih posebnosti in pridobljenih pravic (pa čeprav v nenormalnem sistemu). To se bo videlo tako, da se bodo (finančne) nenormalnosti pometle pod preprogo. Pa četudi je bil zapravljena prednost, ki smo jo izobraženci imeli pred politiko.

Obisk

V časih, ko postavljamo pod vprašaj vse, kar pomeni državo in še posebej politiko, prav blagodejno vpliv shema EU »Razgovori z državljani«. Ne bomo upoštevali tipičnega stila, s katerim politiki gotovo kdaj tudi to priložnost izkoristijo za to, da mirijo državljane in s poroznimi argumenti tipajo po možnostih, da bi si povrnili minimalno zaupanje. V času, ko še kako manjka dobrih novic, raje poglejmo primer takšnega dogodka, ki je gotovo obogatil vse, ki so bili pripravljeni sprejemati.

Razgovor z državljani, ki ga je v prejšnjem tednu imela evropska komisarka Violeta Bulc v Mariboru na DOBA Fakulteti, ni prinašal le odgovorov, temveč nam je gostja podržala tudi ogledalo. V njem smo lahko videli, da je večina razlogov, zaradi katerih se marsikdo pritožuje nad slabo radodarnostjo EU do nas, pri nas samih. Najprej je bila tu informacija, da je bilo doslej v kohezijskih skladih več denarja, kot je bilo moč dobiti dobrih projektov. Torej imamo tudi v Sloveniji priložnost, da za pomembne projekte dobimo še večjo podporo EU. Še več kot to. Z dobrimi predlogi je moč pridobiti tudi del sredstev, ki so ostala, ker jih niso izkoristile druge članice. Iščoč podporo z najvišjega mesta, so nekateri udeleženci razgovora poskusili zainteresirati komisarko za projekte, ki so veliki za Slovenijo, regijo in za Maribor. Ob ponavljajočih opozorilih, da še posebej v tej svoji vlogi ne sme kazati zanimanja ali še celo načrtovati kakšnega ukrepanja v zvezi z nacionalnimi projekti, je komisarka sporočala še nekaj pomembnejšega. Pozornega poslušalca so njeni odgovori lahko spomnili, da to, da je projekt, ki je za nas nacionalen, za EU še zmeraj majhen. To seveda pomeni, da bo treba stil kandidiranja za sredstva skladov EU dvakrat spremeniti. Najprej se bomo morali, dragi prijatelji, znati dogovoriti med sabo. To bo možno šele takrat, ko se bomo lahko odrekli gledanju na velik projekt iz javnih sredstev kot priložnost, da z malverzacijami dokončno sebi in prijateljem v projektu uredimo finančni položaj do konca življenja. Pregledna priprava projektov in njihovo poslovanje je šele vstopni pogoj pri prijavi takšne kandidature. Veliki projekti nujno vključujejo tudi tiste, s katerimi nismo pajdaši in zahtevajo, da vzpostavimo minimalno zaupanje z ljudmi, s katerimi doslej še nismo sodelovali. A pot gre še naprej. Nacionalni projekt zadobi povsem drug pomen pri financerjih, če je le del večjega mednarodnega projekta. V tem pogledu je nasvet borcem za drugi tir, naj pri iskanju financ iščejo njegovo vlogo v evropskem prometnem koridorju.

 

Škoda, da takšne predstavitve, kot nam jo je predstavila evropska komisarka, ne sežejo tudi do tistih, ki jim morda ne imponira nekdo, ki je šele vstopil na slovensko politično prizorišče. Do tistih, ki bi naredili vse, da bi težave in neznanje, ki so doslej državna podjetja pripeljali, kjer so, še naprej financirali davkoplačevalci. Do tistih, ki so prisvojili odpor do zasebnega. Ta je v naše kraje prvič prišel s srbsko krono po 1. svetovni vojni. Takrat je vlada v Beogradu skrajšala postopek iskanja najboljših lastnikov podedovanih avstrijskih železnic na našem ozemlju tako, da jih je enostavno nacionalizirala. Tukaj gre za zgodbo o še enem evropskem finančnem viru – o tako imenovanem Junckerjevem razvojnem načrtu s 315 milijardami. Tisti, ki se ukvarjamo z javnim sektorjem na visokošolski ravni, to logiko že dolgo poznamo v obliki Hirschmannovega modela, ki govori o optimalni rešitvi, če javni in zasebni sektor investirata skupaj. V resnici je ta logika že dolgo tega vstopila v ekonomsko politiko v modernem svetu: dober gospodar z javnimi sredstvi bo vložil denar v tisti projekt, ki bo pritegnil tudi zasebnega investitorja. Koliko bomo to znali izkoristiti pri dolgo pričakovani gradnji avtocestnega odseka Draženci – Gruškovje?

Kot vidimo iz zadnjih anket, je Violeta Bulc trenutno najbolj priljubljena med slovenskimi politiki. To je izjemen uspeh v državi, ki jo polnijo zgodbe razlagalcev podobe raja, ki jim je na poti vse, kar ni bilo izmišljeno tukaj. Tudi tisti, ki nismo bili med anketiranci, a ki vidimo Slovenijo kot enakopravno članico EU, ki prispeva k rasti naše skupnosti, lahko razumemo zakaj.

 

Somrak politike

Do tega je moralo slej ko prej priti. To, kar so pred letom vpili in na svoje transparente pisali protestniki se je na nek način tudi zgodilo. Le da ne s politiki, ki so bili takrat poimensko pozvani, naj se umaknejo drugim, ampak s strankami, ki smo jih z večino izvolili in jih postavili na čelo koalicije na zadnjih predčasnih volitvah. Zunanjemu in dovolj zainteresiranemu opazovalcu dogodkov v slovenskem parlamentu se je vsaj svitalo, da norčevanje iz institucije Državnega zbora v zadnjih letih  že na srednji rok ne more miniti brez posledic za najvišjo politiko v državi. S tem pa tudi za ekonomsko politiko.

Vede kot so teorija ekonomske politike, teorija iger in konstitucionalna ekonomika bi lahko imenovali kot pripravne za strašenje študentov ekonomije, saj na videz govorijo o stvareh, ki so neuporabne. Vseeno pa najdemo v njih nekatera sporočila, ki omogočajo ugotovitev, da se je z sporazumom zadnjega novembrskega dne med vlado in sindikati zgodil udarec za razvoj demokracije in za oblikovanje in delovanje izvršne oblasti, kot jo poznamo v tržnem gospodarstvu.

Ne da bi želeli bralstvo poučevati, želimo najprej spomniti, da je ukrepanje v gospodarstvu prepuščeno tako imenovanim nosilcem ekonomske politike. Kot izvirna subjekta za te naloge se pojavljajo vlada, centralna banka in delno tudi parlament. Medtem ko prva s svojo dejavnostjo spreminja pogoje za gospodarjenje (n.pr. poenostavitev okolijske zakonodaje, višji davki, znižanje plač itd.), druga določa pogoje za pridobitev likvidnosti (denarja), parlament pa nastopa kot zakonodajna oblast tudi na področju ekonomske politike. Parlament bomo izključili kot subjekt, ki bi neposredno sprejemal ukrepe ekonomske, o denarnih vprašanjih že od leta 2007 odloča Evropska centralna banka v Frankfurtu in tudi njo zato tukaj pustimo ob strani. Tako se kot izvirni nosilec ekonomske politike v Sloveniji pojavlja predvsem vlada. Poznamo pa še t.i. izvedene nosilce ekonomske politike. Ti nimajo pooblastil za vodenje ekonomske politike, ki so določena z zakonom, zastopajo pa dovolj pomembne interesne skupine, tako da bo vsaka vlada skrbela za takšen ali drugačen dialog z njimi. Tipični predstavniki te skupine nosilcev ekonomske politike so reprezentativni sindikati. Ker so dobile vladne stranke demokratični mandat za ukrepanje, predstavljajo za eno mandatno obdobje tudi vrhunsko izvršno oblast. Četudi imajo lahko interesne skupine veliko članstva in velik vpliv, s svojimi ukrepi ne morejo nadomestiti vlade. Za to nimajo pooblastil za ukrepanje, nimajo instrumentov, njihov interes za ukrepanje pa ne temelji na interesih celotnega volilnega telesa (ta jih izkazuje na splošnih parlamentarnih volitvah), temveč zastopajo le določene družbene skupine.

Pri zadnjem pogajanju o plačah v javnem sektorju so prevladali predstavniki interesnih skupin, ki so možnost, da se vlada z njimi posvetuje o ukrepih ekonomske politike, spremenili v ukrep, ki ustreza njim – to je, da se ne ukrepa.

Že večkrat smo opozarjali, da je politika za politike in ne za strokovnjake. In to se je pokazalo ravno sedaj. Ko so si nasproti stali priznani strokovnjaki a neizkušeni politiki s formalno pristojnostjo za ukrepanje in politiki, ki jih je izbrusil sindikalni boj, je bil izid že naprej jasen. Pri tem poleg tega slovenskemu Odiseju ni uspelo dovolj zamašiti ušes veslačem na lastnem čolnu, da jih ne bi premamile sirene, ki obljubljajo raj v družbi, ki deli brez proizvodnje. Tako je njegova ladja zaplula na čeri.

Seveda lahko zunanji opazovalci še zmeraj upamo, da imajo zmagovalci v zadnjih pogajanjih vizijo, kako bomo kljub zadržanim ukrepom finančno stabilizirali to državo. Tega na žalost iz njihovih razlogov, zakaj ne ukrepati, sicer ni bilo razpoznati. Neprijetno je spoznanje, da je očitno, da bo treba sindikate in koalicijske partnerje, ki jih znova in znova zapeljujejo sirene, upoštevati pri prodaji odvečnega državnega premoženja.

Vlada je s tem dogodkom tudi dobila novo nalogo, da v skupnosti držav EU pojasni, kako v tej državi nima pristojnosti, kot je to običaj drugje. Na vprašanje, kako je do tega prišlo, pa bo treba nekaj povedati o odnosu do parlamenta, s tem do volivcev a tudi do vrednost, ki jih je v naš družbeni prostor spustilo neodgovorno obnašanje politike, Za to je torej sedaj dobila račun vlada, v nadaljevanju, če ne bo prišlo do drugačne rešitve, pa spet mi vsi.

S stališča izida pogajanj o varčevanju v javnem sektorju je relevantno, da je predstavniška demokracija gotovo v krizi. Poleg tega se spopadata tudi koncepta Evrope regij  in koncept centralizirane države, ki je v resnici omogočil današnjo tehnološko prevlado Zahoda. Vendar bodo institucije, kot sta pravna država ali monetarna oblast morale za nemoteno delovanje skupnosti še kar nekaj časa obdržati pristojnost pobude pri ukrepanju in če hočete, prisile. In doslej je največji dosežek na tem področju, da je to dovoljeno le nekomu, ki je dobil ustrezno podporo na demokratičnih volitvah. Da bodo te na vrh prinesle ljudi, ki jim bomo lahko zaupali po dejanjih in ne le po besedah, pa bo potrebno še veliko učenja, spoštovanja drugače mislečih in vstop medsebojnega zaupanja.

 

 

Kakšen upor potrebuje Slovenija

Ljudstvo Moriorov z otočja Chatham vzhodno od Nove Zelandije, ki je konec 18. stoletja  po ocenah imelo 2000 članov, je živelo na prav poseben način. Razvili so pacifistično kulturo ter so z običaji in pravili vsak konflikt preprečili, še preden bi lahko imel usodne posledice za koga od udeležencev. Poznali so le tehnologijo za lov in nabiranje, ne pa tudi za vojskovanje. Težko bi jim z današnjega stališča pripisali le visoko civilizacijsko spoznanje, saj je bil tak odnos do konflikta predvsem prilagoditev zelo skromnim naravnim virom. Vsak spopad s smrtnimi žrtvami bi namreč pomenil dodatno povečanje težav za možnosti preživetja v neprijaznem naravnem okolju. V začetku 18. stoletja so za njih izvedeli Maori na Novi Zelandiji, si zaželeli njihovega ozemlja in dobrin, prejadrali morje, ter jih iztrebili na najokrutnejši način. Gotovo je bila tudi njihova naravnanost na mir in sožitje v tistem času ter zato odsotnost tehnologije bojevanja razlog za to, da so klonili v hipu.

 Nova študija na Univerzi Brunswick v ZDA je potrdila znano dejstvo, ki naj bi veljalo globalno: deklice v povprečju dosežejo v šoli boljši uspeh od dečkov in to tudi pri naravoslovnih predmetih, kjer se je primat tradicionalno pripisoval dečkom. Raziskovalni center Pew prav tako iz ZDA opozarja, da medtem ko se je leta 1994 v visokošolski sistem vključilo 63% deklet in 61% fantov, je v letu 2012 ta delež pri fantih ostal enak, pri dekletih pa se je povečal na 71%. Študija Univerze v Virginiji je pokazala da že pri predšolskem izobraževanju na začetku 21. stoletja boljše rezultate dosegajo otroci, ki se bolje nadzorujejo. To uporabijo kot sinonim za disciplinirano obnašanje v razredu, javljanje z dvigovanjem rok, to da se ne gneteš v vrsti, poslušanje pri urah in upoštevanje učiteljevih navodil, ter da paziš, kaj govoriš. Kot se pokaže kasneje pri šolanju, so to tudi lastnosti za uspeh na zahtevnejših programih in za uspeh v življenju. Na večji samonadzor deklet kot fantov opozarjajo tudi druge študije (M. Seligman in A.L. Duckworth) – tako bi naj dekleta bolj pazljivo prebirala navodila pri vprašanjih za izpit, hitreje in raje naj bi se spravila k pisanju domačih nalog, se bolje posvečala tudi dolgočasnim in dolgotrajnim šolskim obveznostim, ter na splošno dajala prednost poslušanju učiteljev pred sanjarjenjem med urami, k čemur naj bi bili bolj nagnjeni fantje.

 V Sloveniji vsake toliko časa dobivamo poročila, kako napredujejo sodni postopki proti tistim, ki se ponašajo s pri nas slabšalnim nazivom tajkuni. To so torej tisti, ki so nadzorovali podjetja, poskušali udejanjati vizijo imperija, pri tem pa torej po mnenju sodišč masovno prekoračevali pooblastila. Izid, ki ga lahko izmerimo, so delavci na cesti, padec proizvodnje prav v času, ko bi morali iskati pot iz krize, ter seveda  luknje v bankah. Vprašanje je, do kod bi prišli, če ne bi nastopila finančna in ekonomska kriza. Verjetno ne dosti dalje, kot jim je uspelo, saj so bila podjetja, ki so jih vodili, večinoma obsojena na implozijo zaradi nekontrolirane rasti, ki je imela kar nekaj lastnosti nemškega ali francoskega pohoda nad Rusijo.

Gotovo torej je, da je s prizorišča tako ali drugače izginila ali pa se le redko upa pokazati cela generacija, če hočete vojskovodij. Ostali morajo prikrivati svoje namene in njihov testosteron izbruhne le redko, pa še takrat ne na bojišču – na trgih. Dejstvo je, da teh (pre)drznih managerjev in vodij sedaj nimamo. Zato pa smo v v krizi spoznali ravnanje večine, ki si je premalo upala, da bi dosegla njihovo veličino. Kot vedo najbolje povedati v svetovalnih družbah, se je ob nastopu krize močno zmanjšala pripravljenost vodilnih za sprejemanje kakršnih koli odločitev, kaj šele tistih, ki bi pomenile preboj – tudi v smeri iz krize. Kot v šoli je točno določeno, kaj se sme in kaj se pričakuje, - od omejitev plač vodilnih v državnih podjetjih, preko stigmatizacij managementa v medijih pa vse do stalnih opozoril tistim, ki bi želeli delovati preveč korajžno in samostojno. Nekoč paradne dejavnosti sedaj sestavljajo majhni in sicer fleksibilni ponudniki, ki so ne le premajhni, da bi se ob njihovih morebitnih prestopih z njimi sploh kdo ukvarjal, ampak tudi za to, da bi lahko igrali kakšno pomembnejšo vlogo na domačih, kaj šele na tujih trgih. Temu primerne so tudi možnosti za zaposlitev najbolj kvalificiranih. Majhne gospodarske družbe si seveda ne morejo privoščiti dragih raziskav in projektov za uvajanje novih proizvodov in storitev. Izobraženi, ki so dovolj mobilni, odhajajo, ostali pa za neko preživetje sodelujejo v družbah, ki se osredotočajo predvsem na to, da bi dobile čim več drobtin z mize tujih partnerjev. Tisti, ki so ostali še razmeroma veliki, morajo svoje drznejše poteze skrivati za imeni tujih partnerjev ali pa se soočati z neuspešnimi snubljenji, saj se potencialne neveste bojijo, da bi skupaj s preveč korajžnimi snubci padle v stigmo.

To gotovo vpliva na strukturo slovenskega gospodarstva (in s tem izvoza, ki se več ali manj omejuje na izdelke s srednjo tehnološko vsebnostjo) in za takšno stanje ni odgovorna le kriza, temveč smo jo z nekaterimi odločitvami povzročili kar sami. Moram spet začeti pri nezmožnosti, da bi takoj po osamosvojitvi z zakonodajo in predvsem z njenim izvajanjem usmerili adrenalin najsposobnejših, ki jih imamo in od katerih so nekateri že bili na položajih ali blizu njim. Tukaj naj spomnim na termin (Josipa Županova) »managerski kapitalizem«, ki je v času takoj po osamosvojitvi pripomogel k hitri preusmeritvi slovenskih podjetij stran od vojskujočega se jugoslovanskega prostora in upadlega trga držav SEV. V pravni praznini, ki je sledila in ko smo več energije posvetili izumljanju privatizacije, namesto da bi takoj prevzeli nadzor nad družbeno lastnino (ta je bila v smislu Kardeljevega koncepta brez lastnika), smo lahko le navijali za dober izid Markovićeve zakonodaje. Ta je puščala odprta vrata managerjem za siromašenje podjetij po modelu prevzema nadzora nad dobrim delom podjetja, ostalo pa prepustiti životarjenju in umetnemu dihanju s pomočjo subvencij in socialnih transferov. Kljub temu, da smo govorili o tem, da potrebujemo dobre lastnike, rešitev nismo omogočili. Nismo znali preusmeriti zmagovalce v boju za pridobitev certifikatskega kolača v naložbe doma, tujci čeprav z mamljivimi ponudbami pa niso smeli noter. V takih razmerah je pravna stroka pač podpirala managerske prevzeme. Od tukaj naprej, imamo sedanjost.

Pravi zalet pri čudni privatizaciji so nekateri pogumni na čelu velikih podjetij potem dobili v naslednji fazi, ko se je za izgradnjo imperijev začela zanimati politika in so bila tako nesorazmerja, ki smo jih dočakali v krizi pač toliko večja. Posledice njihove odstranitve iz podjetij, ki so jih nadzirali torej tajkuni, je odhod s prizorišča podjetij, ki so bila veliki nacionalni igralci, nekatera so delovala tudi preko meje. Sodišča imajo sedaj težko nalogo odločiti, kdaj je šlo za kriminalne namene, kdaj za neustavljivo željo po rasti podjetja, kdaj pa enostavno za precenjene poslovne priložnosti.

Kakorkoli sicer civilizacijsko nimamo drugega izbora, je znano, da pri nas tako cenjena gibanja za socialno in rasno enakost, za ekologijo, ostala alternativa itd. vendarle temeljijo na principu »yin«. Ne znamo pa ustvarjati pogojev za naš domači »yang«, ki edini lahko konkurira s tujino, dela prodore in prinaša inovacije v vodenju. Brez števila inovacijskih pobud je bolj namenjen tistim, ki so pripravljeni poslušno slediti korakom, ki jih promovirajo inovacijski guruji, manj pa tistim, ki si upajo, podcenijo tveganja svoje zamisli in so pri njej pripravljeni vztrajati kljub oviram in porazom, ki jih doletijo na tej poti.

Zato menim, da je v naših glavah potreben upor proti sistemskemu zatiranju tistih, ki si nekaj upajo in iščejo odgovore drugače, kot to predpisuje zašolano izobraževanje in zasidrana morala egalitarne skupnosti. Primeri iz začetka tega sestavka bi lahko služili kot opomnik za sedanjo prakso v Sloveniji. Z odločnostjo, da bomo izvajali zakonodajo za vse enako, iskalcem  in sanjačem pokažimo trajektorij, po katerem se lahko svobodno gibljejo. Šele ko bodo vzeli našo državo za svojo, lahko pričakujemo trajnostno gospodarsko rast, pri kateri bi kmalu odpadla dilema o varčevanju ali pa strah, da nas bodo zasedli tujci.

Bančna unija – novi korak k izgubi slovenske suverenosti?

V Sloveniji je zmeraj dovolj glasov, ki se zoperstavijo odpiranju te države. Tako kot pri ostalem, tudi tukaj ni dobro gledati le linearno, zato želim takoj na začetku zavrniti brezglavo odpiranje. Tako nekako je izgledala poosamosvojitvena strategija Estonije, ki je skoraj z ihto v prvih letih nazaj pridobljene samostojnosti (predvsem Fincem) prodajala kar vse po vrsti: od bank pa vse do Tallinskega vodovoda. Seveda ne smemo pozabiti razloga za takšno politiko: treba je bilo čim prej in z vsemi silami onemogočiti ruskemu velikemu bratu, da bi mu še kdaj prišlo na misel, da ima v tej baltski državi kaj iskati. Da je šla Slovenija praktično po obratni poti, je kar nekaj razlogov. Ne bomo ponavljali subjektivnih in notranjepolitičnih razlogov, ampak se bomo oprli na teorijo Nobelovega nagrajenca Douglasa Northa o zakoniti zaprtosti majhnega homogenega nacionalnega prostora. Obdani s povsem drugačnimi kulturami in jezikom, ki razen hrvaškega z našim nima nič skupnega, smo se Slovenci skozi vso zgodovino na vse možne načine upirali (bali) vplivom od zunaj. Ti so bili v glavnem zavojevalski in je takšen naš način dejansko boter sedanje slovenske samostojnosti. Vprašljiv pa postane, ko družba ne more več enakopravno slediti in razvijati tehnologij. S stališča gospodarskih panog te postajajo vse bolj mednarodne. Nekdanja TAM je na sicer zaprtem jugoslovanskem tržišču in z vojaško vodeno proizvodnjo, a vendar, obvladovala celotni postopek proizvodnje tovornjakov. Danes si samostojnosti v tej panogi ne more dovoliti niti Nemčija in je tako prav ta panoga odvisna tudi od proizvajalcev posameznih sklopov iz tujih podjetij. Majhnemu gospodarstvu pri tako imenovani konsolidaciji panog nato ne ostane mnogo drugega izbora, kot da (z združitvijo ali s prodajo) svoja tehnološko pomembna podjetja vključi v večje gospodarske družbe. Tistim, ki proti temu protestirajo, je treba povedati, da je na žalost drugi izbor le takšen, kot smo ga videli pri slovenskem Telekomu: po visoki ceni delnice, ko je izgledalo, da bo razširil svoj vpliv na druge trge, ga bo po tem, ko za to ni bil sposoben, treba prodati bistveno ceneje. Kot pri mariborskem TAM velja skoraj enako tudi tukaj: dvomilijonski trg je premajhen, da bi lahko financiral nenehne potrebe po novih tehnologijah in naložbah v tako tehnološko intenzivni panogi.

Pred dnevi smo doživeli uvedbo prvega stebra evropske bančne unije. To pomeni, da sedaj tri slovenske banke (NLB, NKBM in Unicredit Slovenija) poleg nadzornih svetov kot regulator neposredno nadzira ECB, Banki Slovenije pa so prepuščene le manjše banke. S tem se je nedvomno še dodatno zožila možnost, da bi n.pr. Državni zbor zahteval kakšna pojasnila od vrhovnega regulatorja. Denarno politiko smo dejansko oddali že poleti leta 2004 z vstopom v ERM II., fiskalne finance pa si že nekaj let dobro ogleduje Evropska komisija. K temu dodajmo še posredni nadzor Komisije pri uveljavljanju evropske zakonodaje, znano prakso evropskega sodišča iz Strassbourga, da o članstvu in zavezah v NATO zavezništvu ter o tem, da je zaradi Shengena naša meja z evropskimi partnericami luknjasta kot švicarski sir, niti ne govorimo.

Ravno tako, kot so se v zadnjem stoletju spremenili načini zavojevanja, se je to zgodilo tudi z načini ohranjanja nacionalne suverenosti. Kulturno-jezikovni odpor s čitalnicami in tabori pa vse do oboroženega upora še pred nedavnim, je po pomenu sedaj zamenjala gospodarska uspešnost. Čeprav pri tem fizičnih žrtev ni pričakovati, ta odpor ni bistveno lažji: potreba po njem se mora namreč zgoditi v glavah.

Zasnova je tukaj od nekdaj. Zadnji podatki o relativno visokem nagnjenju k varčevanju v Sloveniji kljub opletanju s krizo, ekonomiste niso presenetili: še iz časov Avstrije je Kranjska slovela po visokih stopnjah varčevanja. Sicer velikokrat pod prisilo finančne in gospodarske krize je iz zemlje vzklilo kar nekaj uspešnih družinskih in majhnih podjetij, številna pa so tudi uspešno izkoristila, da so klecnili socialistični velikani, ki so se obdržali še toliko časa po osamosvojitvi. V medijih se prehitevajo vesti o izjemnih dosežkih visokotehnoloških majhnih podjetij, mimo znanja katerih ne morejo niti velike svetovne korporacije. K temu pa kar dodajmo še visoke produktivnosti in s tem dodane vrednostih, ki jih ustvarjajo naši zaposleni v tujih podjetjih – doma in v tujini.

Ta dejstva, ki jih ni moč spregledati, nas morajo opozoriti na to, kdo mora spremeniti prakso in kdo je poklican, da s pametnim odpiranjem gradimo trajnostne temelje naše suverenosti. Kot kažejo gornji primeri, so ljudje za to tukaj. Nacionalni interes biti suverena država nima mnogo skupnega z nasprotovanjem prodajam podjetjem, ki imajo svoja dobra leta že za sabo ali ki jih zna kmalu doleteti problem, ko bodo morali, denimo, tudi v Rusiji prisvojiti mednarodne standarde o industrijski in intelektualni lastnini. Spet smo odvisni od tega, kdaj se bo politika nehala hraniti z domačijskimi obljubami.

In kdaj bo politika na to pripravljena? Upamo, da bo to še preden bodo poleg vrabcev tudi ostali ptiči na drevesih čivkali, da je varovanje domače kovačije na koks in z usnjenim mehom pot v suženjstvo in ne ponosno delovanje za zaščito nacionalnega interesa. A zato bo treba počakati, da bo dovolj velik del volilnega telesa spoznal, da prihodnost ni v populističnih obljubah o vrednosti odpustkov pred volitvami, temveč je v tem, da lahko ljudje s svojimi sposobnostmi obrnemo v prid naše države večino tega, kar pride k nam iz velikega sveta. Takrat bo tudi politika imela tržne odnose doma: prostor bo le za tiste, ki lahko dokažejo, da bodo znali obvladati in voditi te procese. Zato pa jih bodo morali seveda poznati in razumeti. Kdaj bo to, bomo spoznali po tem, da naši vrhunski politiki ne bodo več lomili angleščine - dobro jo bodo morali poznati že ob svoji poti navzgor.